M E S E Č N I K I

roman

    To  knjigo posvečam generaciji 1947. To je generacija, ki  se še spominja povojnega obdobja in Unra paketov. To je  generacija, ki  je  svojo  mladost doživljala ob  glasbi  Beatlov  in  mnogih evergreenov, ki jih še danes radi poslušamo. To je generacija, ki je desetletja poslušala fraze zaslepljene idiologije in se je  po svoje zoprstavljala bedastim odločitvam svojih nadrejenih.  Mnogi so svoj pogum in svojo svobodno voljo, ter svobodne misli plačali z izgubo službe ali celo življenja.

          Vsa   imena  so  izmišljena.  Podobnost  dogodkov  je   zgolj slučajna .

Kdor pa si dele besedila ali fabule skuša prisvojiti in jih imaginirati, kakor kakšen maloumen plagiator, se pa znajde brž kot primat pred konkavnim zrcalom.

Da te od smeha želodec zaboli.

………………………………………………………………………………

1

Janez spozna Sabino v Pikovi dami.Kmalu zve, da izhaja iz  neurejene  družine. Dekle Janezu kljub temu vedno bolj  ugaja.Hoče  ji pomagati pa sam ne ve kako. Po nasvet se zateče k staremu, dobremu prijatelju Vitu. Ta službuje kot nočni portir v hotelu Luli.

                   SREČANJE 

   Ni  se  imel kam vtakniti. Dvakrat je že  prihuljeno  prečesal Korotan.  Upal je, da bo naletel na kakšno druščino.  Na  znanca, prijatelja.  Nikogar ni bilo pod rdečim nebom. Nikogar, da  bi  z njim  ubil  dolgčas pustih, umirajočih, praznih  ulic.  Z  dolgim obrazom se je odpravil proti Pikovi dami.

   Na  vratih se je zarežal. Prav tako Vito iz bližnjega  omizja. Široko mu je mahal v pozdrav.Prisedel je. Vito je bil v družbi  z neko rdečelasko. Janez jo še nikoli prej ni videl v mestu.

  -Sabina.

   Dekle se razposajeno smeji.

  -Janez.

   Odgovori  črnobradi  mladenič.  Čez  mizo  ji  stisne  roko  v pozdrav.

   Formalnost mu je bila vedno največja zoprnija.

Dekle  ni  bila ne lepa ne grda. Janez je  kljub  tej  ugotovitvi neprikrito  opazoval njen podolgovati kisel obraz.Njen nasmeh  in njene  živahne oči so mu vlivali upanje. Na lepem je postal  celo bolj strpen do samega sebe. Vživel se je v veselo družbo. Z Vitom se že dolgo nista videla. Kadarkoli sta se že srečala sta v glavnem klatila neumnosti. Zalita sta bila z nesmislom.

  -Ima  sploh kakšen smisel vse to življenje?!, se je režal  Vito na ves glas. Z omizij so se obračale glave.

  -Nima.Pa kljub temu počasi crkavamo. Janez je besede zategoval, kakor bi jih s trnkom vlekel iz črev.

  Dekle  ju  je osuplo opazovalo. Očitno ni  pričakovalo,  da  se bosta pomenkovala o smislu in nesmislu življenja. Onadva pa kakor bi ji brala misli:

  -In kako je bilo kaj na morju stari?!

  -Oh, ja. Ja. Janez se je moral najprej počohati po čopu  dolgih las. Pili smo, jedli, peli, pili...,kva bi druzga na morju.

  -Beži no Janez. Vito se ni dal. Kva pa vaša klapa Jože, Srečko, Dado...ste natego...Vito nenadno prasne v smeh. Ste kaj...?

  -Ja.Gavtre.  Moje  gavtre  smo nategovali.  Zdaj  se  je  Janez zarežal.  Na vso moč je vlekel svoje naramnice od  srajce  stran. Tudi Sabina ni mogla zadržati smeha.

  -Boš kaj zabeležil..? Te vaše podvige !

  -Bom. Bom, bom, bom. Kar za Anteno. Sabino je vzdignilo.

  -Kaj pišete tudi?  Dekle je bilo na moč začudeno. "A ti mulci", kar  možgane ji je hotelo raznesti. V šoli si je pisatelje  čisto drugače predstavljala. Da so to sami resni ljudje.

  Janezu  se  je  dobro zdelo.Hja, dekle  se  zanima  za  njegovo početje. He, pa še ene strani ni napisal. Ne, o morju ne.

  -Ah, ja. Potopise. Lahko bi kaj drugega. Pa me tako ali tako ne bi razumeli. Na te misli je bil sila ponosen.

  Vito je pri tem le kimal.Kakor da je to edina in čista resnica.

  Potem se je Sabina zaupno obrnila proti Janezu.Šepnila je:

  -Ja,  Dva  ali  trije bi te morda razumeli.Kakšnih  pet  bi  pa reklo, da te razume. Tu v tej dolgi rdeči vasi.

  Janez  je  zavrtel z grivo. Kakor žrebec, ki se  pripravlja  na skok. Še sam ni vedel, da ga je Sabina osvojila. Le tega ni vedel ali je njeno početje dobrikanje ali izpovedovanje iz srca.  Zdelo se mu je, da se ne spreneveda.

  -Znaš tipkat?

  Janez je kar butnil.

  Dekle ga je pogledala z olajšanjem. Vse je kazalo, da je  komaj čakalo na to vprašanje.

  -Seveda znam. Saj sem za to hodila v šolo.

  -V administrativno?

  -V upravno administrativno.

  Takoj ga je popravila.

  -Mi boš kaj natipkala? Veš meni gre...blazno se vleče...

  Janez se je muzal in ogledoval njene prsi, ramena, boke.

  -No ja. , je naposled skomignila z rameni. Zakaj pa ne.

  -Fino, de Janez.

  Vito pa: - Živjo, pa dobro  se imejta ! Takoj se je zavedel, da pri njima nima več kaj iskati. Odvihral je skozi Pikovo.

  -Živjo,  sta  še zažvrgolela onadva. Malo sta  se  še   zapila.  Preklela  sta  ves mestni prah in vse živo, kar je hodilo  in  se motalo mimo njiju, pilo, kričalo, se režalo in jokalo.

  Tisti  večer je Sabinka zaspala ob medvedku. Kot  pred  mnogimi leti, ko jo je še pravi očka peljal za roko na sladoled. Tesno se je  bila  takrat stisnila v njegovo široko dlan. Ta večer  si  je skušala na vsak način vtisniti njegov zagoreli obraz.

  Za Janeza je večer dobil smisel. Fantaziranje z Vitom je šlo  v pozabo.

   Prišla  je točno opoldne. Prijazno jo je povabil v sobo.  Mati je prinesla skodelico kave. Ko je sedela na divanu s prekrižanimi nogami  je  opazil, da ima lepo, športno postavo.  Obli  boki  in kratko krilo visoko nad koleni so ga neznosno vznemirili. Da  ima majhne  prsi ga ni motilo. Hotel se je čimveč pogovarjati. Ni  se zapodil  proti njej. Pri drugih smrkljah je to počel. V  njej  je čutil neko globoko otožnost. Hotel je napraviti vtis  gentlemana. Pravega gentlemana.

   Prav  to je kasneje vplivalo na hudo razbijanje srca, stisk  v grlu in bolečine v želodcu.

   Govorila  sta  o vsemogočem. Le o tipkanju ne. Ali,  obema  je bilo  prav. Ne misliti na delo. To je bilo to. Bila sta  kot  dva brodolomca  pod palmovo senco na samotnem otoku,  obkroženega  od kopico morskih psov.

  -Kako v službi?

   Janez  je naposled vprašanje zastavil kakor bi hotel  zresniti položaj. Klepetanja na levo in desno je bilo konec.

  -Vozim  se  v Kranj. Oh, to vstajanje. Šele  ob  štirih  pridem domov.

  Zasmilila se mu je. Toda to čustvo bi moral odvreči. Takrat  še ni  vedel, da dekle ume spretno igrati. Kasneje je na svoji  koži in v srcu krepko občutil, da punca ni tako pridna , kot se mu  je zdela   v  tem  trnutku.  Natipkala  je  nekaj  strani  in   milo zavzdihnila:

  -Saj se tako ne mudi.  Utrujena sem Janez.

  -Bova že jutri nadaljevala. Bil je presenečen.

  -Če želiš te pospremim domov. Spotoma lahko srkneva kaj.

  Sla po vabljivih bokih je naraščala .  Čustvo je pojedlo razum.

  Pred  Sabininim  blokom sta naletela na njeno  mater.  Mati  je govorila  hitro in brez povezave. Janezu je bilo takoj jasno,  da je to ena zmedena oseba. Toda ženska se mu ni zdela zlobna.

KLIC V SILI

  -Alo, alo! A s ti Janez?

  -Prosim? Ja, ja.!

  -Sabina  tu.  Janez pridi prosim, pred Pikovo! Moram  ti  nekaj povedat!

  -Sabina, če gre spet za kakšne tvoje muhe..., ne pridem ! 

  -Ne, Janez ne. Ponorela bom. Pridi, ti bom že povedala!

  Janez je že nekaj časa vedel, da so odnosi med Sabino in njenimi  starši na psu. Zlasti z očimom. Zadnji torek je bil  prinesel rokopis.  Za tipkanje. Sabinina mati je bila prijazna kar se  da. Ali stari ni z njim črknil nobene. Samo grdo ga je gledal.

   Ob petih istega dne.

  -Živjo.

  -Živjo. Kaj je zdaj za božjo voljo ?!

  -Doma ! Vsa je bila zasopla. Vse je narobe. Bubi me sekira. Žre me.  Kaj da imam s teboj. Pravi, da te je videl z drugimi. Ja  na tej  Dolgi  prašni  ulici.  Da si sploh  v  slabi  družbi,  in  , oh...Samo  sekira  me. Šla bom nekam. Dekle je  prasnilo  v  jok. Solze so lile po belih upadlih licih. Janeza je zbodlo pri srcu.

  In  mu  je povedala še marsikaj. Kako je zbežala  od  doma  pri šestnajstih.  V Zagreb. Kako je živela pri nekem hipiju. Kako  ji je  bilo  lepo.  Ker sta bila svobodna. Ker sta  počela  kar  sta hotela.  Toda  iskati  jo je začela policija. Pri  njej  doma  so seveda  nagnali vik in krik. In tako še sedaj več nima  miru.  Od tedaj  je  pri  njih kalvarija. Dopoldne,  popoldne,  zvečer  ima servirano na krožniku. Zagreb, hipi, barabe...

  Potem je še kar bruhalo z nje:

  -Mati  po tri ure nakupuje. Od tega je največ v  bifeju.  Potem pride  sredi  dneva nalita domov. Potem zmerja tega  posilneža  s črnimi podočnjaki. Ne da ji miru ne v petek ne v svetek.

  -Sabina,  kaj pa ti veš ? Kolikor vidim precej histerično  razpravljaš  z  enim  in drugim. Rečeš jim vse. Pa  tudi  zdaj  name vpiješ, kot..., kot bi bil za vse jaz kriv.

   Janez je bil nejevoljen. Zelo nejevoljen. Že kar jezen.  Punco na noben način ni mogel pomiriti.

   -Janez, ne vem kaj naj naredim ?! Razumeš! Nee vem!

   Čisto je bila obupana. Na tleh.

   Pod zemljo  človek ne more.

   Sprehajala sta se po gozdni poti. Govorila sta glasno in tiho. Kakor  jima  je prišlo. Sabina ga je totalno  zamorila  s  svojim brezizhodnim položajem. Tolažil jo je. Kot je vedel in znal.  Pod njima se je odprlo znojno naselje. Dolga rdeča ulica. Iz  visokih duimnikov raztegnjene fabrke se je valil gost rdeč dim. Kadilo se je  iz petih od sedmih dimnikov. Rdeče, črno in rumeno. Vseh  pet martinovk je bruhalo nesnago v bližnji gozd, v bližnjo katranasto reko. Gost črnordečkast dim je veter raztrosil po vsej dolini. 

   V pekel tudi slučajno ne posije luč.

   Janez je poizkušal vse mogoče.

  -Veš  Sabina tudi jaz sem se njega dni bodel s fotrom,  mat  je tud pridgala...,pridgala...pa še pridga.

  -Ampak vsak dan...!

  Janez je skomignil z rameni. Zmanjkalo mu je moči.

  Potem je samo še šepetal.

  -Starše  ne  izbiramo.  V tem je težava  Sabina.  Sprejeti  jih moramo takšne kot so. Neko spoštovanje vendarle mora biti. Četudi mati  pije. Četudi ta star, aj ta prav, al pa ne, nori.  Mati  je tista,  ki te je rodila. Mat ti je. Mat je dovolila očetu, da  si prišla na svet. Mat je dovolila temu moškemu, ki je tvoj očim, da z njo živi. Da živi pri njej. Ali me razumeš ?

  Rad  bi  ji  še povedal, da  se  kdajpakdaj  splača  popustiti. Povrnjeno  bo  tisočkrat. Mati je mati. Svojemu  otroku  želi  le dobro.  Vedno.  Posebno  če ima samo enega.  Ali  Janez  ni  imel skušnje  Sabine. O kakšnem super egu mu tisti večer ni prišlo  na misel. S Sabino sta večer zaključila ob literčku Terana.

  Vito  je v Luliju nastopil službo. Spokal je z  debelga  pleha. Fabrka mu je z ušes gledala. Še posebej njegov - majster - k  tud procentnega  računa  ni  znal spravit vkup. Preselil  se  je  med vrhove Razorja in Vršiča. Prijala mu je svežina teh vrhov.

  Tudi Janezu. Zato je rad odpotoval k Vitu na obisk.  Sprehajala sta  se  do Erike.Kakor kakšna ministra sta  pretresala  aktualne gospodarske in politične dogodke. Nad steno so se trgali plazovi. Stara prijatelja, nič manj kot četrt stoletja sta si imela toliko  povedati,  da  sta zvečer komaj utegnila  popiti  svoj  literček. Takrat  sta postala prava modrijana. Taka, da bi vrgla planet  iz osi.

   Velela sta prinesti liter na mizo.

   Čez čas je tretji pri mizi lahko prisluhnil :

  -Si slišal na Sinaju se spet tolčejo.

  -Spet jih bojo našopali.

  -Kdo koga?

  -Izraelci, a ne !

  -Vprašanje. Ruske rakete Sam 3 so od hudiča.

  -Kaj  bi tisto. Ameriški fantomi in francoski miraži  jih  bodo stolkli.

  Ko že nista več vedela kako bi prestavljala letala in tanke  po Fbojišču sta začeli vpiti drug na drugega.

  -Kaj pa Angola?

  -Pa Argentina...

  -Španija, Franko!

  -Južna Rodezija...

  -Libanon, tovariš ! Janez svarilno vzdigne prst.

  - Aaaaa,...aaa. Vito je hotel nekaj reči.

  - Afna se po drevju goni...

  - Culukafer žre ljudi.

  - Cankar pisal je romane.

  - Češpla curo pokonc drži.

    Pela sta.

    Za njuno mizo od nekod pridrvi direktor hotela.

  -  Dajta mir vidva. Nista sama.Goste imamo. Tujce. Vidva se  ga pa tako nažgeta...Vito, imaš nočno, a ne. Pejt se naspat!

  -Seveda. Seveda, tovariš direktor, sta zavpila na ves glas.  In še:

  -Why, why, why Delailah,

   my, my, my    Delailah...

   Ponoči  Vita  ni bilo v službo. Janez je  doma  rdeče  pleskal travo pod balkonom.

   Sabina je zopet prijokala k Janezu.

  -Za ponoret Janez.

  -Kaj spet za ponoret?

  -Doma veš. Bubi me zmerja zaradi tebe. Pravi da te bo po  stopnicah. Mama je samo še v bifeju. Sploh ne pospravlja  stanovanja. Po kotih so samo še flaše.

  -Sabina  le  kaj ima Bubi proti mweni. Polnoletna  si.  Saj  si vendar  sama izbiraš prijatelje! Temu oslu pa tako in tako  nisem nič storil.

  Bil je osupel. Presenečen. Ni vedel kaj naj ji še reče.   

  -Sabina  poizkusi jih ubogati. Bodi dobra z mamo in očimom.  Pa naj počnejo še tako nemogoče traparije.

  -Janez  ne  morem  več. Do kraja sem  izčrpana.  Do  kraja  sem živčna.

  Janezu  se  je vse sumljivo zdelo. Večkrat je  videl  Sabino  v lumparju, kako se vrača z Bleda. O tem dekle ni imelo pojma.  Vsa ta  njena dobronamernost in dobrohotnost se mu je videla  na  več kot trhlih tleh. Zabodel je iglo.

  -Nekam  rano  prihajaš domov, Sabina. Misliš, da  jim  je  doma vseeno. Seveda tvoji mislijo, da si z mano.

  -Kaj pa te briga !

  Dekle je kar na lepem  postalo osorno.

  -Grem kamor hočem. Ravno tak si kot vsi! Vsi me samo  zmerjajo. Samo vpijejo name. Pustite me živeti.  Pustite me vendar  živeti. Živeti. Živeti hočem!

  Kričala je tako močno, da so se ji napele žile na vratu.  Janez je ves osupel obmolknil. Potem se je obrnil in odšel brez pozdrava.

*

   2

  Janez  ima  silne težave v podjetju. Nič mu ne gre od  rok.  Ne delo ne družba. Na ves svet je jezen. Najbolj sam nase. V  Jasni, dekletu iz Ljubljane uzre novo sonce. Sestajata se na Bledu. Noge namakata v hladnem jezeru in sta do ušes zaljubljena. Ali Janezovo sonce kmalu zaide.

MOZGANJE  

  Spet ga je zaneslo k Vitu. Kar tako, da bi malo tuhtala.

  -No Vito. Kaj je zate duša?

  -Duša, duša. Vito se popraska za ušesom. To je nekaj kar  nosiš v sebi. Kar čutiš. Pa nisi prepričan, če je vse to res.

  -Bravo  Vito, ti si genij. Toda jaz sem biser proti  tebi.  Veš kaj  je duša? To je mozaik. Mozaik čustev. Ko se rodimo imamo  že ta mozaik v sebi. Svet v malem. Univerzum. Boga. In vse izkušnje. Da vse izkušnje iz prejšnjih življenj. Le da se jih ne  zavedamo. In  tudi  vse izkušnje, ki jih poberemo med rojstvom  in  smrtjo. Tudi  te  se  zarežejo v naš mozaik. Kot  v  magnetni  disk.  Ja, kockice,  magnetki  se spreminjajo. Tiste, ki so bile  prej  črne postanejo  bele, rdeče ratajo zelene. Toda nekaj je  gotovo,  moj Vito,  mozaik  je iz dneva v dan bogatejši  in  polnejši.  Nekega lepega dne postane tako poln, da ga ne moremo več nositi v sebi.

In  takrat  je konec. Duša odide. Gre ven iz telesa.  Mladega  in starega.  Gre v nebo. V univerzum. Kozmos. K Bogu. Ali v temo.  K Satanu. O tem odloča Gospod.

  -  Janez, Janez Kranjski, fant črnogledi. En  klinčev  pesimist si. Povsod vidiš temo. Hudiča. Vse stvari obrneš na črno. Poglej, sonce  sije zunaj. Sam Bog nam ga je poslal. Iz teme  je  naredil luč. Pojdi pred Jasno na klop. Sleci srajco, sezuj čevlje, namoči noge v Pišnico in uživaj ! 

  - Ne morem prijatelj. Duša me boli. V mozaiku je kaos.

  - Pa kaj ti je stari.

  - Zaljubljen sem.

  - Kaaj? A me zajebavaš !

  - Ne. Oh ta dekleta. Le kdo bi jih razumel?

  - Dekleta so kot dežnik. Če jih malo pritisneš se odpro.

    Vito je bruhnil v smeh. Janez ga je grdo gledal. Toda Vito je le s težavo krotil poplavo razposajenega krohota. Prijel se je za trebuh in pripogibal, kakor pajac v cirkusu.

   -Ojj,  ojej, Janez zaljubljen. Oj, oj zatrapan. Aaaa,  kap  me bo, kap.

  -  Kar  brij norce, kar. Ti jih pa veš, ja. Ti pa ti.  Jaz  pač nimam  sreče z ženskami. Nekaj jih je bilo nabodenih, nekaj.  Zdi se  mi,  da sem bil tu in tam celo srečen z njimi. Toda  vse  sem vedno sam zasral. Potlej so ušle. Ali sem pa sam pobegnil. Še sam ne   vem.  Vedno  ostanejo  le  iluzije.  Prekleto.  Tiste   veš, izgubljene,  davno v otroštvu. Prekleto. Ne znam se  dokopati  do resnične ljubezni. Do resnice. Kaj je resnica? Le kaj je resnica? Da sem tu in zdaj. Da se zavedam samega sebe. Mislim, torej  sem. Kdo  je že to rekel. Descartes. In že v srednjem veku. Že  takrat so bili tako pametni ljudje. Mi pa...na, pa se sprašujem : ima ta zaljubljenost  kakšen smisel. In kakšen smisel ima življenje,  če ti gre vse narobe?!

   Veš  Vito z mano je tako: nekaj časa naredim prima, supe  vtis pri puncah. Celo pri marsikteri vlijem obilo zaupanja. Potlej  me pa  kar na lepem zvije. V kamen ga. Ruknem z glavo v zid.  Potlej je  pa tma. Čustveno me prekolje. Razkolnikov je  starki  odrešil dušo.  Odrešil  jo  je trpljenja. In  njenega  starega  ovenelega telesa. Ampak v mladih telesih imamo stare duše. Sliši se  čudno. Marsikaj se sliši čudno. Stare in mlade duše ne grejo skupaj.  Ne ne  grejo  pa  pika. Torej čustveno postanem  zasvojen  kot  star pijanec. Ooo, jutranja tavžentrožca, kje si ? Lizal bi te  šaure. Te te pa izkoristijo do gat. Do zadnje vlakne. Do kapilar.  Potem si revež. Plaziš in sliniš se okrog njih kot lazar po solati. Kot bi  jo  imele  iz suhega zlata. Ko treščiš z  gobcem  na  tla  se strezniš. Šele tedaj. Prej ne. Izkušnja mora biti. In mora priti. Ja.

  -A si končal. Vito se je nehal smejati. Že nekaj časa se ni več smejal  prijatelju. Celo zresnil se je. Pozorno ga  je  poslušal. Filozofiraš.  Vse  preveč  filozofiraš in se  vse  preveč  smiliš samemu sebi ! To bo Janez. Pa še to: a veš da sploh nisi butelj ! Janez pameten si. Vesel sem, da imam takega prijatelja. Lej  meni si  veliko  popmagal. Kadar sem bil v stiski, si bil ti  prvi  in edini.  Vsi  drugi so zbežali. Ti si mi v  težavah  svetoval,  me bodril.  Vsi  Slovenci bi morali biti taki. Zdaj ti  pa  jaz  dam prijateljski nasvet. Brez heca : srce imaš, pamet imaš. Lahko  bi bil  predavatelj,  na kakšni univerzi. Študiraj. Vem da  že  zdaj študiraš in da marsikaterega diplomiranca daš v koš. Piši knjige. Lahko bi bil zdravnik, književnik, astronom. Ampak vem, da  nekaj boš.  Zagotovo nekaj boš. Ker si inteligenten. Ker si visoko  nad sivim  povprečjem.  Le  malo sreče bo treba.  Zdaj  se  pa  nehaj cmeriti za tisto kiklo. Ena gre druga pride.

  -Hja. To je bilo vse kar je prišlo prijatelju iz grla.

  -Sem slišal, da sta s Sabino dobra prijatelja?

  -A  s Sabino ? Janez se je pri priči streznil. Hudič  ga  vedi. Doma se krega. Frca sem pa tja. Ja, frli, frli. Ko ji pride  hudo prijoče   k  meni.  Potem  se  grem  usmiljeno   sestro,   očeta, patra...,vse kar češ. Še spal nisem z njo. Pa kako me je grabilo. Ne vem, a sem ga polomoil. Bomo videli.

  Prispela sta do Lulija. Naročila sta liter Cvička. Tiščala  sta glave  skupaj.  Pila in se zabavala. Tretjemu  opazovalcu  bi  se takoj videlo, da sta za točilno mizo dva odklopljenca, ki jima  o kakšnem  denarju, hišah , avtomobilih še mar ni.

  Janez  ni  našel  miru.  Metalo  ga  je  od  enega  do  drugega prijatelja.  Navadno  jim je bil za družbo  Cviček.  Včasih  tudi Merlot.  Teklo  je  zmeraj. Pijače nikoli ni  zmanjkalo.  Pač  pa denarja. Iz meseca v mesec je bil suh. Suh kot poper.

  V  podjetju  je  imel najraje Miča. Ta  mu  je  posojal  denar. Navadno  nekaj  dni pred petnajstim. Z drugimi se ni  bogve  kako razumel.  S  šefi  sploh ne. Ker je prišel tu in  tam  nadelan  v službo,  je  tu  in  tam poslal kakšnega  od  vodilnih  kamor  so spadali.  Nalil  se  ga je , ker so mu čez  leto  vsi  presedali. Zlasti  taki,  ki  še nikoli niso  slišali  za  Bacha  ,Prešerna, Cankarja.  Sledila  je  disciplinska  komisija.  Bolne   litanije senilnih  starcev.  In je bil spet jezen na šefe. Ni  jih   mogel videti.  In se je zapil. In je bil spet v začaranem krogu. In  je zelo  težko delal med vsem tistim železjem. Ko su mu  v  podjetju resno  zagrozoili,  da  si lahko službo išče drugje,  ga  je  vsa zadeva streznila. Nehal je piti.

Sabini  se  ni  godilo nič bolje. Malice so se  zavlekle.  Gin  s tonikom je bil obvezen. Ko je delala nekega četrtka nadure,  

so steklenice na vso moč cingljale. Potem je omedlela.

Zbudila se je omotična. Med nogami je opazila nekaj črega,

leplivega. Opazila je šefovo glavo. In bilo ji je kar prijetno.

Še od prej. Ja, komercialist Jože jo je  znal zadovoljiti. Da je

lahko pozabila na vse. Tudi na službo. Pa še boljša je bila na

vidiku.

  Janezovim prijateljem je šlo vse navzdol. Jože je bil tik  pred delirijem.  V žepu je že imel napotnico za zdravljenje.  Dado  je bil  že  zrel za ambulantno zdravljenje. Poet Fonzi se  je  hotel fentat.  Janez ga je nekako prepričal, da se kljub  vsemu  sranju   splača živet. Ampak Sabina je dobila novo službo. To je bil žarek svetlobe, to.

Rdeče  mesto  je počasi dobilo novo lice.  Zrasle  so  stolpnice. Mnogo stolpnic. Zrasla je tovarna. Velika. Zavaljena. Umazana.

Lepih  zelenih travnikov, kjer so se nekdaj pasle krave, kjer  je zorela pšenica, ni bilo več. Dolina je postala še bolj umazana. V betonu  ni bilo več ne za dihat ne za živet. Gostilne  in  bifeji  so rasli kot gobe po dežju. Pijancev kot toče.

  Nekateri  so  kupovali avtomobile. Nekateri  so  gradili  hiše. Nekateri  so hodili na izlete v tujino. Ti so imeli. Nekateri  so imeli komaj za živež. Ti so še tisti drobiž, ki so mu rekli poden od podna ali zajamčena plača, zagonili v prvem bifeju. In ni  jih bilo  malo.  Tisti, ki so imeli vsega preveč so se  zgražali  nad takimi  smrdečimi, povaljanimi pijanci. Taki tudi nikdar ne  vedo za  revščino.  Taki še z navadno kavo ne postrežejo,  pa  če  jim nasekaš grmado drv. Taki so bolni. Bolni na umu.                   

  V  Deželi faraonov so bili sami zdravniki, inženirji,  funkcionarji,  občinski veljaki, nekdanji župani. Ljudje  na  položajih. Le-ti so odmerjali delavcem in najnižjim slojem položaj v družbi: službe,  stanovanja, njihovo življenje-do kam smejo priti. Trn  v peti  so jim bili umetniki. Teh so se izogibali kot hudič  križa. Odlikovali in nagrajevali so le tiste, ki so pihali v njihov rog. Te  so z vsem pompom na proslavah povzdigovali v nebo. Koliko  so bili v resnici umetniki jih ni brigalo.

  Janezov  glavni  šef  je bil eden izmed takih.  Imel  je  dobro plačo,  vplivne prijatelje. Kupil je zemljo in se je začelo.  Bil je  več kot pohlepen. Na položaj, na denar na vse kar je  bilo  s tem  v  zvezi. Kmalu je postal direktor. Janez je to  vedel.  Kar čutil je ljudi okrog sebe. Čutil je njihovo usodo. Svoje ne.

  Njuno sodelovanje je bilo spočetka prijateljsko, zgledno. Ko pa je  šef  postal direktor, sta se z Janezom že  čez  nekaj  tednov odtujila.  Po  podjetju se je šušljalo : zdaj je  Karo  direktor. Pazite  !  Karo je dovolil v pisarno samo  nekaterim.  Janezu  je dajal naloge preko svojega šefa. Ta je bil do Janeza že prvi  dan surov. Kalvarija se je začela. Karo je bil vse brezobzirnejši  do svojih podrejenih. Janezu je postal zopern. Tudi zaradi Janezovih lastnih  nerodnosti, s katerimi se je spretno okoristil  direktor Karo.  Stara  zgodba.  Stara  pesem se  je  ponovila  :  kjer  se prepirata dva, tretji...Karo je imel vedno dobiček.

  Toda Janez je imel najraje Miča. Posebno nekaj dni pred petnajstim.

  -A vse zagoniš ?

  -Vse.

  -A za babe ?

  -Za babe.

   Pa sta bila zmenjena z Mičom.

  Sove  mu  niso dale miru. Administratorkam v pisarni  je  Janez rekel Sove. Sove so se oglašale kar podnevi:

  -Janez, a si ne bi kupil avta?

  -Janez, a si ne bi kupil stanovanja?

  -Janez, a se ne bi oženil?

   Ko je slišal taka vprašanja je navadno ponorel. Sredi dela  je vse  skupaj  popustil in šel na pivo v  najbližjo  oštarijo.  Med potjo  mu  je  butalo. Ena ločena, druga  vsak  teden  prebutana, tretja gre s tistim, ki ima čas...A te me bojo v glavo fukale !

  Dražile so ga z meniškim življenjem. Najmanj dvakrat na  mesec. Vedel pa je , da ga imajo tudi rade. Zaradi njegove blage narave.

O pretočile bi veliko solza, če bi se mu kaj zgodilo. O toliko bi prevekale, da bi napolnile jezera vseh hidrocentral. In bi Slovenija imela še za nekaj let dovolj elektrike.

  V  tovarni je bilo že od nekdaj splošno mnenje, da  je  inženir bog  in  batina, ostalo je bila raja. Pravzaprav je  bil  inženir bolj batina kot bog. Zlasti tisti z rdečimi knjižicami. Tisti  so znali  vedno ta prav trenutek pomahati z njo. Če je bilo  premalo so leteli k sekretarju na občino. Ta je posvetil komur je  hotel. Moral je paziti, da ni kaj neugodnego prispelo do Kranja ali Lju-

bljane. Vsi so se fino imeli. In uživali kot bubreki v loju.

  Posebne  usluge  so se pletle v posebnih  lokalih,  v  posebnih hišah,  v posebnih pisarnah. Samo za posvečene. Trikrat  zakljenjeni.  Raja  je  bila izključena. Morda bi  vedela  povedati  kaj kakšna snažilka. A tudi te stvari so znali tovariši prav urediti.

  Janez je tu in tam kaj priletelo v uho. Brigalo ga ni nič. Ujel je  na uho, tako mimogrede, da je vodilni za investicije  tovariš Tone dal zrušiti novo sto metersko steno kot pomoto pri projektu. Čez  nekaj  tednov je opeka veljala za  odpadni  materijal.  Toda opeka  je bila nepoškodovana. In uporabna. In to je  odkupil  tovariš iz investicije. Zelo poceni. In jo kar hitro dal pripeljati k sebi na parcelo. In je rasla njegova hiša v modro nebo. Tako so sposobni  železarji gradili svoje hiše. Tiste, ki so dali  v  žep pest  žebljev , da bi doma pribili staro desko v kleti, so  takoj napodili iz železarne. Za primer. Da se ve, kdo je tat.

  Vse  to  so  požegnali botri, tovariši komunisti.  In  so  tako samoupravljali. In zagovarjali tako samoupravljanje. In so delili lekcije  mlajšim  v imenu samoupravljanja. In so jih  bila  polna usta  samoupravljanja. Delavcem je  še vedno teklo od jajc in  so imeli komaj za živež. In so se komaj pretolkli do petnajstega. In so morali biti tiho.

  Janez je zvedel še za nekaj imen. Te so se izgovarjala  potiho,  med  štirimi očmi, kajti proti vetru , pravijo, se ne  da  scati. Kaj  bi ubogi Janez. Vedel je marsikaj. Izvedel tudi. Pa  je  šel ves žalosten v gostilno in se zapil.

  Bilo je po prekrokani noči. Namestnik šefa, Janezov kolega,  se  je zbal, da ne bi Janez kakšnemu direktorju pregriznil grla.  Vsi so že vedeli, da ima pijani Janez najraje piko na direktorje. Vsi so  bili  takrat zanj manj od niča. Janez je imel  direktorje  za ljudi,  ki  so zelo nervozni, živčni, da pri  svojih  ženskah  ne morejo  več  nič.  Srečni,da so le, če kakšno  svojo  amazonko  v pisarni lahko pogladijo po oblinah. S tem si po Janezovi  teoriji skušajo  zgladiti komplekse iz mladosti. Ko so morali viseti  nad knjigami   in  študirati,  študirati,  da  bi   postali   gospodi inženirji,  in  tako zadovoljili skrite  ambicije  svojih  ubogih staršev  na  duhu, ki se v življenju sicer niso  mogli  na  noben način izkazati drugače kot s kakšnim lepim avtom.

  Janez  je že v mladosti požiral knjige. Vseh sort. V svojo  bit je  bil  zato še toliko bolj prepričan. Vse vodilne  je  imel  za bolnike. Podjetje je bilo v resnici že dvajset let na psu. In nič ni kazalo na bolje. Torej vsi ti duhovni reveži so se po njegovem kar  naprej želeli v družbi dokazovati. Da so še vedno  strastni, plodoviti, šarmantni. V resnici so bili slinasti in smešni.

  Janeza je kar gnalo v sejno sobo. Medlo se je zavedal, da  mora oddati  poročilo. O zastojih na proizvodnih napravah.  Čeprav  je komaj stal na nogah, čeprav je bil ves bled v obraz, čeprav mu je namestnik  šefa  velel naj zgine domov, je Janez butnil  v  sejno sobo.  V  pijanih hlapih se je rodilo, da mora  pred  odborom  za gospodarstvo  povedati  svoje. Kar padel je na stol.  Na  njegovi levi  se je vsedel tehnični direktor železarne. Na desni  je  bil šef transporta. Nasproti njega šef celotnega vzdrževanja. Ostalih šefov ni zaznal. Le  to je še ujel, da je naposled napočil trenutek njegovega poročila.

  -Zastoji, zastoji, zastoji...

   Jezik se mu je zapletal. Z glavo bi skoraj udaril ob mizo.

   Janezu je iznenada škandal popolnoma uspel.

   Njegov šef je odrevenel.

   Pijani hlapi so mu mrzlično govorili:

  -Kurbe.  Vsi ste kurbe. Vi direktorji, vi šefi, vi vodilni  ste čisto  navadne  kurbe. Kaj ste naredili za  nas  delavce?!  Bajte imate, avtomobile, babe s pelci, ki se vam pred nosom fukajo, ha, ha.  Butelni  ste.  Budale.  Navadne  prošnje  vam  moram  pisat. Nagrobne  govore.  Referate o socializmu. A vi barabe  bote  meni solili  pamet?  Ni delavne sile. Seveda jo ni !  Ker  delavce  ne plačate. Lopovi. Ne plačate nič. Škrti ste. Barabe. Sebi pa plače gor.  Plače  gor sebi. Samo sebi. Ničvredneži.  Delavca  pa  kurc gleda.  Egoisti. Svinje. Gobce vam bom razbil.  Šarlatani.  Strokovne  nule. Ničle.  Še to ne veste kaj je tranzistor. Kaj dioda. Kaj tiristor. Kako deluje. Banda. Samo komandirati hočete. Pa  še to ne znate. Prah ste. In v prah se povrnete. Samo čvekate  nekaj in tulite z basi. Vi ste idioti.

  -Kkkkkuu.

   Le  dve črki je zinil.Dve črki in nič več. Glava je  padla  na mizo.  Njegov šef Karo je prebledel. Že čez nekaj sekund pa  pordel.Tehnični  direktor  je  streljal  z  očmi  v  glavnega   šefa vzdrževanja. Vse trezne glave so se obrnile v Janezovo, nalito  z alkom,  še  od  prejšnjega dne. Janez  je  dvignil  glavo.  Nekaj trenutkov  je kazalo, da bo še nekaj povedal. Janez pa je  molčal kot  grob. Njegov pogled je bil odsoten. Gledal je skozi  zid  in videl  pravo lepo razkošno oštarijo. In lep točilni pult.  In  na točilnem pultu sveže, hladno zlatorumeno pivo. To je videl in nič več.  Nastala je mučna tišina. Šef tehničnih služb je bil trd  od groze. Na disciplinsko bo letel. O tem je bil prepričan.

  Naposled je grobno tišino pretrgal sam glavni šef vzdrževanja:

  -Ne  vem  sicer, kaj je z našim referentom, bom kar  jaz  podal poročilo o stanju proizvodnih naprav za mesec avgust:

Na  plavžih  je  bilo  v redu, brez  zastojev,  v  martinarni  so kritični  vlagalni  stroji, v žični valjarni  smo  imeli  dvakrat mehansko  okvaro na prvem in tretjem navijalcu, na  Bloomingu  so bile spet poškodovane plošče za manipuliranje, v valjarni  debele pločevine  smo  imeli zlom valjčnic, v hladni valjarni ne  gre  z avtomatiko vse v redu, merilne glave na Siemagu  vse prevečkrat

menjajo. V tem obratu imamo občutno pomankanje delavne sile.                                                                   

  Janez je spet dvignil glavo. Za trenutek je bistro pogledal.

Beseda  ni šla iz ust. Njegove misli pa so s  hitrostjo  svetlobe potovali  od ene do druge celice:" Da gospodje šefi tu smo.  Spet pomankanje delavne sile. Naše ljudi dobro plačajte, kurbe  stare. Naše strokovnjake. Naše ljudi, ki nekaj vedo in znajo. Naši gredo pa v Nemčijo, Švico, Ameriko. Vi pa vlačite južnake. Da še po  20 letih  ne  znajo pet slovenskih besed. Da nam  vsiljujejo  svoje, navade.  Balkanske navade. To se ve. Že od nekdaj. Že od  turških časov. Če ne boste zagotovili slehernemu dobremu delavcu primerno stanovanje, plačo in nekaj osebne kulture, ne bo to naš  delavec. Mar  mu bo za stroj. Delal bo z nejevoljo. Hodil na dnino kot  na tlako.  Pijan in s kletvino na ustih. Razbil bo stroj.  Nekaj  bo vtaknil  v  mašino. Pokvaril ga bo. Nastala  bo  okvara.  Zastoj. Nikoli  vam ne bo to jasno. Gospodje, tovariši direktorji,  šefi. Kurci  navadni. Ravno tako boste crknili kot jaz, ki nekaj vem  o Freudu, Jungu, Adlerju, Frommu, Trstenjaku,Pečjaku...Ja,  crknili boste   z  vsemi  vašimi  štirisobnimi  stanovanji,   vikendi   s centralnim  ogrevanjem, z vsemi vašimi citroeni,  renaulti,  vaše babe bojo pa fukale z inštalaterji, pečarji, zidarji, poštarji."

  To  jim je Janez hotel zabrusiti. To in še kaj, pa mu je  glava spet  omahnila  na mizo. Iz daljave je slišal  nekoga  praviti  o nekakšnih vratnih podbojih, o novem obratu. Strašno mu je šel  na živce. Le s težavo se je premagal, da ni vstal in ga sunil v rit. In   ne bi naredil slabo. Že čez nekaj let se je izkazalo, da  ta obrat dela samo izgubo.

  Na  pol seje je vstal in se pobral skozi vrata. Niti ni šel  do svoje  pisarne. Tovarna se mu je zagnusila. Na poti domov  se  je kot  v  sanjah  spominjal prejšnjega večera.  Preživel  ga  je  z luštnim dekletom. Zdaj je skušal ujeti te sanje.

*

 Šel je v grajsko kopališče.Ko je videl, da si neko samotno dekle slači krilo, je kar prilegel. Imela je roza bikini. Ni  izgubljal časa.  Planil je proti njej kot bikec v areni. Vlegel se  je,  da sta  bila obrnjena z glavami drug proti drugemu. Hotel je  reči:" Kako lep dan imava draga...",pa je bil tako utrujen od sonca,  da je kar zaspal.

  Ko  se je prebudil, je začuden opazil, da leži pred  njim  neko neznano dekle. Skušal se je spomniti kje pravzaprav je. Aa. Bled. Grajsko  kopališče. Dekle pred njim. Pa še postavno.  Hm.  Kakšen geštel. "Čudno, da ni daleč naokoli nikogar", je pomislil.

  -Ejjj! Mi boš popazila na cvikerje. Utopit se grem.

  -Pojdi.

  -Ta je ta prava. Ta ima pa snisel za humor.

   Med brcanjem v vodi ga je glodalo in črvičilo.

  -Čisto  vseeno ji je, če bi zaplaval kot kamen. V tej  mlakuži. Čakaj ti bom že pokazal. Hudiča.

  Iz vode pride ven z napetimi rameni in se prsi kolikor more.

  -Oprost  tovaršica, dela se kot bi že vedel za njeno  ime,  jaz sem Janez. Pravkar iz krokarije. Fantovščina, razumeš?!

  -Seveda, seveda. Debelo uro si smrčal. Moje ime je Jasna.

  -Ooo, kako lepo jasno ime Jasna. Jasna. Jasna.

  -Veš kaj. Nekaj ti moram povedat.  Pomembno si pogladi brado.

Začarala  si me. Ja, začarala. Kot tisti škrat iz, iz SNA  KRESNE NOČI. Shakespeare. Menda ti je ostalo še kaj iz šole. Upam.

  -Je. 

  -Jaz sem Janez Kranjski.

  -Hmmm.

  -Kaj počneš ?

  -Še vedno hodim v šolo.

  -Hmmm. V kero ?

  Ali vse prej se mu je zdela, kot študentka., je tuhtal.

  -Izredno študiram novinarstvo. Pred diplomo sem. Dekle je  bila preprosta, sladka, nasmejana.

   Janeza je kurji polt. Med nogami ga je dražilo. Najraje bi  jo v vodi. Nihče nič ne bi opazil.

  -Veš.  Tudi jaz pišem. V tovarniško glasilo. Članke.  Potopise. Vsemogoče.   Sem,  novinar  dopisnik.   Preklemansk   Vvvvv...ime urednika ni hotel izustiti.

   Potem  je  nenadoma vstal. Dovolj mu je bilo  delavne  debate. Napotil se je k bifeju. Ko se je vrnil je v roki držal dve kokakoli. Potem sta pila in mežikala drug v drugega. Všeč mu je  bila. Še sam ni vedel zakaj. Nikoli mu niso bile všeč zelene oči.

Ali pri tem dekletu so bile nekako vkomponirane skladno v  obraz. Posilil bi jo. Bi, bi. Pa je kar buljil v njene oči.

   Prvi kopalci so že prišli.

*

   Naslednji večer je bil ves divji. Jasna je od nekod  privlekla še nekaj fantov. Bilo jih je šest. Natrpali so se v kombi in pili Martinovo vino. Oči so se jim svetile kot izloščene petrolejke.

   Miha  je  sedel  poleg voznika in preklinjal. Pil  je  kar  iz steklenice.  Janez je pel. Da bi odganjal črne misli. Dva sta  mu pritegnila.  Miha  mu  je dal steklenico in takoj,  ko  je  Janez nagnil, je iz vsega grla zatulil:

  -Spet ločeš. Spet se ga boš nalokal. Mrcina pesniška. A sem  te tako učil. Z roko je že molel proti steklenici. Janez še potegnil ni  dobro.  Steklenica je potovala iz rok v roke,  dokler  se  ni pokazalo dno.

   Kombi je nevarno zapeljal v breg. Potem je obstal.

  -A spet v prvo nadstropje. Bil je Mihov bas.

   Šest  se  jih je vrtelo okoli kombija. Kot pijane  muhe  okrog svežega dreka. Miha je bil še kar vnet za zajebancijo:

  -A ti si zaljubljen v Jasno !?

   K  Janezu  se  je obrnil, kot bi  mu  očital  krajo  njegovega družinskega zaklada. Janez je namerno mencal:

  -Ne vem, kaj vem. Ne vem.   Nesrečno se je izmikal.

  -Ali si pa ti!

   Miha se zdaj obrne k Miku iz Ljubljane.

  -Ja sem.

   Odgovori vprašani in se pomenljivo zmrdne.

  -Imaš kaj denarja s seboj. Miha zaslišuje naprej.

  -Pet starih.

  -Pa gremo na Dovje. Poslušte gremo na Dovje. Kaj pa še čakamo!

Kaj še čakamo !  Madona!

   Pri  Žirovnici je zmanjkalo elektrike. Cestna razsvetljava  je bila  fuč.  Potem  je začela utripati rdeča luč  pod  volanom.  Z bencinom  so bili fuč. Komaj so prispeli do črpalke. Tudi  ta  je bila v temi. Vse je bilo fuč. Miha je takoj popenil:

  -Kaj ne vidite da smo v riti. Ne samo v temi. V riti, riti. Kaj vas to prav nič ne gane! Storite vendar že kaj !

  -Jaz sem že rešil svoj problem.

   Janez takoj premakne grlo druge steklenice k ustom.

  -Že spet loče. On že spet loče. Miha mu takoj izstrga steklenico iz rok. Še sam nagne.

*     

3

  Janezu  gre  vse  na slabše.  Nič  manj  njegovim  prijateljem. Vlačijo  se po diskačih, beznicah in nočnih lokalih. Nekateri  se celo  vdajo  mamilom. Z alkoholom se  že  itak  nalivajo.  Janeza kličejo na odgovornost v tovarni. Tudi doma je sprt s starši. Oče ga nažene od doma.

TAVANJA

   Ves teden je minil brez posebnih neumnosti. Večkrat je bil  pri Mihu.  Enkrat mu je zaigral na violino na Črnivcu. Instrument  je imel  kar  v  prtjlažniku avta. Na posebno željo  mu  je  zaigral Beethovnovo Fur Elise. Edina poslušalka je bila natakarica  Vida. Ta je po posebnem naročilu nosila vino na mizo. Cviček.

  Naslednji  dan  je pri Mihu jedel kraški  pršut.   Poslušal  je njegovo mater kako ga je oštevala. Zmerjala ga je pa tako  hitro, da je komaj vedel za kaj gre. Vmes je Miha telefoniral Jasni.

  -Ni je. Miha se je kar za Janeza predstavil. Janez je sedel ves začuden  zraven. Ni mogel dojeti, da kaj takega Mihu lahko  sploh pade  na  pamet.  Ampak  Mihu je padlo na pamet,  kar  se  mu  je zahotelo.Dobil je mater od Jasne na zvezo. Pol ure sta  klobasala o polenti in žgancih. Kako se kuha in kako je to okusno.

  Ali  so ajdovi boljši od koruznih, ali je čez vse polenta  najboljša?!  In lata kislega mleka. In ali so črni ali beli  boljši, to  je bilo zdaj vprašanje. Janez se je brez teh in onih  utrujen odplazil domov.

*

  V četrtek dopoldne ob 10,10,  septembra leta gospodovega  1973, je  Janez Kranjski stal pred šefom kot lipov bog. Čez sekundo  mu je  šef  ponudil fotelj. Janezu je bilo prav. V  kolenih  je  bil šibak.

  Šef E.C. je imel še kakšno leto do upokojitve. Prijazen  možak. Nikoli  ni  storil ljudem nič hudega. Če je le  mogel  je  ljudem pomagal.  Sam  je  imel dva sinova. Janezovih  let.  Žalostno  je pogledal mladeniča pred seboj.

   Nervozno si je gladil redke lase.

   Janez  je gledal nekam v rob mize. Tega možaka, ki je bil  med njegovim briljantnim podvigom na dopustu, ni hotel niti v  sanjah užaliti. A zgodilo se je. Počutil se je skrajno bedno. Vedel  je, zdaj, zdaj bo zagrmelo, se ulilo z jasnega.

   To je čutil v zraku. Tudi šefu je bilo vse prej kot  prijetno. Janeza  je  ob sprejemu na oddelek  nekaj časa  celo  z  zavistjo gledal. Kot ,kot mlajši strokovni kader,ki na svojem področju  še lahko  marsikaj doseže. Nikoli ni o njem izrekel slabega  mnenja. Zdaj bo pa moral napisati ta zapisnik. Zapisnik gre potem naprej. To so vedeli vsi v tisti sobi.

  -Zdaj mi jo je pa pošteno zagodel. Šef je resno in ostro pogledal prišleka. Glasno in odločno je velel:

  -Veste zakaj sem vas poklical ?

  V  njegovem  glasu ni bilo čutiti ne razburjanja, ne  jeze,  ne sovraštva. Le globoka očetovska užaljenost je vela iz njega.

  Janez  se  je v tem trenutku zavedel, da ima  do  tega  človeka veliko spoštovanje. Morda celo večje, kot do svojega očeta, ki je bil istih let.

  -Da...vem.

   Obžalujoče  je zavzdihnil.Pogledal glavnega v oči.  Neugodnost se  je  povečala.  Ni  vzdržal. Moral  je  umakniti  pogled.  Oči glavnega  so  povedale  vse. Govorile so mu: -  Tako  ne  bo  šlo naprej, fant moj...!

  Zdaj je zaslišal šefov glas. Uradno.

  -Stvar  bo  šla  naprej. Pogledal je skozi  okno.  Nekam  proti obzorju.

  -Na  disciplinsko.  Prejšnji  dan ste šli  predaleč.  Med  nama povedano. Domov bi šli. Ne pa na sejo gospodarskega odbora !

  Zdaj se je obrnil proti postavni tajnici.

  -Gospa Bogdana zapisnik.  Začelo se je.

  -Janez Kranjc, rojen...zaposlen, zaslišan ob... Dvignil je roko in pogledal na svojo zlato zapestno 10, 20 :

  Pisalni  stroj  je  zagrmel. Kot v  žebljarni.   Janezu  se  je zavrtelo.

  -Kje ste hodili ? Kje ste bili tisti petek pred deseto ?

  -Ob osmih sem šel ven. V gostilno.

  Janez se je bil namenil povedati vse po resnici.

  -Pri Afni sem bil.

   Glavni se je lopnil po čelu. Ves iz sebe je zgrožen ponovil je za njim.

  -Pri Afni.

  Tja  so  zahajali  le kroniki. Dobri  delavci,  kroniki.  Dobri fletni pijančki. Nikomur nikoli niso  naredili še nič hudega.

  -Le  kaj  naj mu še rčem ? Le kaj naj mu povem ?  ,  je  vrtalo Janezu po glavi, -Mar zgodbo o psu Astorju. Tisto dopoldne sta mu jo  pravila  stara borca. Astor je rešil oba. Bilo je  med  drugo svetovno. Prijatelja sta bila : eden v partizanih, drug v  nemški vojski.  Oba  hkrati sta spoznala psa. Med  obstreljevanjem.  Oba hkrarti   sta  ga  poklicala  Astor  !  Astor  !  In  se   nehala obstreljevati...Kaj naj to zdaj pravim šefu...?!

  -Koliko ste pili?

  -Precej. Pivo, vinjak, pivo...

  Glavni je zmajal z glavo.

  -In ste morali sredi dela...

  -Ja.   Janez  je  kar  oživel. Veste  prejšnji  dan  smo  imeli fantovščino in...   Jasna mu je špricnila v betico.

  -Dovolj, dovolj. Šef ga je ostro ustavil.

  -Takole Kranjc. Šef je zaključeval zadevo.

  -Alkohol  je precej nevarna zadeva. Saj ste poznali  Berijo  in ostale nesrečnike. Dajte no. Mlad ste še. In voljo tudi imate. Ne pustite, da vas to zlo ugonobi. Nekoč mi boste nemara dali  prav. Če  nimate  kakšnih pripomb glede zapisnika...Če bi radi  še  kaj dodali...napišite. In podpišite !

  Janez  se  je  sklonil. Vzel je v roke pero in  se  brez  besed podpisal.  Posebej  se mu je vtisnil v spomin zadnji  stavek:  Za zaključek mojega zaslišanja pripominjam, da se moje  odgovornosti do  naloge zavedam, zlasti zato, ker sem z mojim  dejanjem  poleg sebe kompromitiral tudi moje predpostavljene, kakor tudi samouprvavne organe.

  Ko  je pero zapisalo zadnjo črko je Janeza strahovito  streslo. Misli so švigale z desetimi Machi. -O barabe. O barabe. Če bi  se v   vsej tej naši jugovini vsi zavedali svoje odgovornosti,  tako kot  se  je zdaj meni  treba... Če bi bili do  vseh  vodilnih  in najvišjih  in naj naj vsi tako dosledni, kot do mene... Če bi  do vseh vodili taka zasliševanja, zapisnike, disciplinske kazni, kot do  mene bi imeli vsi zlate strehe nad glavo in srebrne kljuke  v hrastovih  vratih.  Bi  bilo poštenje na višku.  Bi  bil  raj  na Zemlji.  Tako imate pa le eni vile, ople, mercedese, sprejeme  na Brdu... Gospodje tovariši podite v rit.

  Zasliševanja  je  bilo konec ob 10,50. Na  policiji  je  včasih krajše.

  Janez  se  je plazil po stopnicah in se oziral skozi  okno.  Iz martinovk in elektro peči se je valil gost rdeč dim. Komaj je  še razločil ogrodje plavža in direkcijsko poslopje. Ponos kranjskega železarstva.  Avtomobili  na parkirnem čez cesto so  se  rdečili. Trava je bila rjava. Kot sesekljano staro železo. Nikjer ni  bilo opaziti  niti koščka modrega neba. Hotel je zajeti zrak. Toda  od kje ? Po stopnicah navzdol je ponavljal:

  -Sranje, sranje.

---

  Komaj  je čakal petka. Poslal je k vragu šefa. Ne na glas.  Vse posledice je že izkusil. Po šihtu je poklical Jasno.

  V  Vrbo  so pripodili po ostrih zavojih.  Jasno  je  neprestano metalo na Janeza. Janez jo je šapal za roke, za bedra, za kolena. Jasna  je godrnjala. Potem je pobesnela. Potem ji je ves  ohromel dal  mir.  Prešernova  domačija je spokojno  samevala.  Kmalu  so prisukali do nekakšnih podrtih staj.

  -To bo moj ranč.

   Miha  se  je drl na ves glas. Z razširjenimi rokami  je  hodil okoli  podrtije.  Reflektorji avtomobila so  le  delno  osvetlili staro  zapuščeno  gospodarsko poslopje. Imelo  je  celo  nekakšen balkon.  Balkon je bil star. Manjkale so  deske v podu. Jasna  bi  kmalu padla skozi.

  Nazaj  grede  so se ustavili pri Flisu. Še tam so  spili  liter črnega.  Tam  je Janez naletel na gospodarja Tina.  Sodelavca  iz železarne. Vedno ga je malo zanašalo okrog voglov. Bil je   dober človek.  Tina  je  bil vajen preizkušati dobro vino.  Ni  bil  pa navajen druščine kakršno je privlekel Janez. Presneto začuden  je gledal zdaj Janeza, zdaj Miha. Druščina je  čakala in čakala  kaj jim bo priteklo v usta.

  Miha  so poznali vsi. Gospodinja je zato rade volje  prihitela. Rade  volje  mu je ustregla in zato brez  besed  nalila  domačega Cvička  v  steklenico Radenske. Janez je še držal štih  z  Mihom. Jasna in Milan sta odpovedala. Milan je skromno  dal izjavo:

  -Vozim in ga ne smem do Amena.

  Vse  je  kazalo,  da bodo kar tam prenočili.  Nenadoma  so  vsi utihnili.  Nobenemu se ni dalo vstati od mize. Gledali  so  okrog sebe  ljudi,  kot opice v živalskem vrtu. Najprej  se  je  Janezu utrgal film. Ni vedel, kaj so še vse ostali počeli. Niti ni vedel kdaj so se od Jasne poslovili. Nekoliko se je zavedel šele  doma, ko  je  razbijal z vhodnimi vrati. In drugo jutro, ko ga  je  oče budil v službo.

  V pisarni je bil le do desetih. Prijavil se je za  krvodajalsko akcijo.  Štiri  ure je bil prost. Ko je oddal kri,  se  je  takoj odpravil  k  Mihu.  Ta je bil še kar naprej  obseden  od  svojega posestva v Vrbi.

  -Vrba, Prešeren in jaz,  je tulil Janezu na uho.

  -Čudovito.

  Janez mu je vse privoščil. Toda stvari niso bile enostavne.

  Miha  je vse dopoldne prepričeval svojega bolehnega očeta,  naj kupi  prav   posest  v Vrbi. -To je še edino pametno  kar  se  da narediti na tem svetu..., se ni dal Miha. Oče pa tudi ne.

  Janeza je nosilo vsak dan k Jasni. Jasni je Janez dol visel ali Janez za to sploh ni vedel. Vsak teden je bil še vedno  vročičen. Janeza  pa je zvijala ljubezen in pijača. In sam sebi se je  hudo smilil.  Igral je trubadurja. Tako se je vživel v  vlogo,  da  je nekega lepega dne zinil svoji dragi Jasni:

  -Poroči se z menoj!

  Jasna ga je gledala kot bi z Marsa padel.

  -To pa ne.

  Bila  je začudena. -Veš, nisva za skupaj. Poleg tega pa  ljubim svobodo.

  "Nisem  jo  ruknil", se je zdaj posvetilo  Janezu.  "To  bo.To. Zamudil sem. Takrat ko sva bila sama v sobi pod gradom. Bral  sem ji pesmi. Kavsnt bi jo mogu. O butelj butasti. Kar je je.  Morbit tud prov. Za nekaj je že prov."

  Tako je tuhtal Janez Kranjski.

  Ni  bilo prvič, da je kar naravnost izsiljeval svoje  prijateljice.  Ivici  je pred leti poslal kar pismeno ponudbo.  Ivico  bi skoraj kap, ko je prebirala krik vpijočega v puščavi.

  Janez  ni bil nikoli povsem v sebi čisto prepričan,  če  njegov sklep  drži.  Ali svoje telo in duh je  ponujal  svojim  ljubicam povsem  trezen. To je bil del njegove mazohistične strasti.  Tako je  ponavadi zaključeval svoj obup, ne da bi se tega sam  posebej zavedal.

  Po  vsakem  takem  podvigu je navadno zapadel  v  hudo  duševno stisko. Dnevi in tedni so zanj postajali prava mora. Po ulicah se je vlekel kot ranjena žival. Obrazi, ki jih je srečeval z leve in desne so bili zanj vsi pasji. Ljudi je imel za hijene. Vrtele  so se  krog njega, kakor krog zebre sredi puščave. Njegov  obraz  je bil  do kraja izmučen. Počutil se je kot stoletnik. Oči so  komaj še kazale utrip življenja. Sodelavci so se ga izogibali.  Puščali so  ga pri miru. Dobro so vedeli, da bi lahko ponorel, če  bi  mu pokazali le kriv prst.

  Pogosto je zahajal v disko. Tam je srečeval stare lumpe. Tem je bila steklenica piva najljubša prijateljica.

FIRBCI

  Zahajali so k Trem pesnikom. Zahajali so v Pikovo. Zahajali  so v  vinske kleti. Tudi v diskače. Janez je bil povsod, kjer se  je kaj ponoči kaj dogajalo. Srečevali so se Dado, Joe, Vito,  Fonzi, Saša,  Gajda, Sabina...Sami stari muftijaši. Bili so jezni na  ta ves   nori svet. Ni jim dal, ne živeti ne umreti. Preklinjali  so svoj šiht. Nekateri pa še to ne. Enostavno so čakali doma, da jih bo razsvetli Deus ex machina.

  -Dado, maš kaj haša?

   Janez sploh še nikoli ni videl haša. Niti okusil. Delal se  je važnega. Kakor, da bi tudi on potegnil kakšen dim. Kar tako. Dado je slišal, da tu in tam kdo potegne.

  -Vprašaj Sašo.

  Janez gre k Saši skozi gnečo. Pocuka jo za rokav, pritisne usta na  ušesa  in  zatuli.  Spričo Rolling Stonsov  ga  ne  bi  sicer slišala.

  -Maš kaj haša!

  Saša  ga je debelo pogledala. Vedela je, da Janez  ni  mamilaš. Ali zaradi njegovega jeklenega prijema za laket je hitro reagirala.

  -Počakaj do enajstih. Pokazala ti bom nekoga. Ta te bo  spoznal z nekom, ki pride danes naravnost iz Zagreba. Ampak zdi se mi, da ne bo haš. LSD, če ti je prav.

  -Prav.  Janez  ni imel pojma kaj je LSD. Toda pomemben  je  bil  dvogovor. Super štos. Nova fora.

  -Pokaži mi zvezo.

   To  je  videl v nekem filmu. Nekaj med  Francijo  in  Ameriko. Avtomati, streljanje, mrtvi...stare tovorne ladje.

  -Pojdi z menoj.

  Saša  ga  je odpeljala na hodnik. Tam ga  je  predstavila  neki najstnici. Saša je namignila najstnici:

  -Predstavi ga Robotu! Ostalo se zmenita med sabo!

  Janezu  je  bilo tisto noč vseeno. Vseeno, če se ob  pijači  in mamilih sreča z Matildo. Srečanja z Robotom nikoli ni bilo. Janez se ga je bil nalezel, da so se mu luči pobliskovale v vsem  barvnem  spektru.  Bil  je na  vrtiljaku  iluzij.  Iluzij  ugašajočih strasti. Padal je v globino. V temo. Tema ga je vlekla z  neznansko močjo.

  -A to je pekel?

  Brezno  boličine,  ki  vleče, ki ugonablja. Moral  je  tudi  to izkusiti. Svetloba drugega dne je bila lepša.

  Joe  je ob bregu Save požrl tableto. Začutil je kako potuje.  V njem je zavladal nekakšen občutek lebdenja. Bivanja v neskončnem. Vse  se  mu je zdelo lahkotno. Smešno. Zdelo se mu  je,  da  vidi kamen v svojem jedru. Uro kasneje je srečal Janeza. Zarežal se mu je v obraz. Kar naprej se je režal. Janez ga je začudeno  gledal. Joe je videl Janeza v njegovem bistvu. Vsega živčnega in  razklanega.  Videl je kako mu možgani silijo ven iz glave.  Kot  kopica mravelj, politih z vodo.

  Vito je prihajal iz gozdne poti ves blažen. Imel se je za  orla z  velikim rumenim kljunom. Ljudi je imel za miši. Med potjo  jih je kavsal. Mimoidoči so se zgroženo odmikali in bežali stran.  Ko se je spuščal po poti navzdol je bil v vijolični svetlobi.  Strmo se je spuščal na miši.

  Fantje  so  imeli svojo zabavo. Tu in tam so koga  odpeljali  z belim avtomobilom, z oznako rdečega križa.

  Janez je pogoltnil že peti vinjak in sedmo steklenico piva.  To je  videl  v nekem westernu. Ampak tam so pili  le  whisky.  Brez piva. Zato je Janeza zadnje pivo spravilo na bruhanje. V westernu še nikoli niso kozlali, toda Janez je moral spraviti zadnje  pivo čez grlo. In pol vinjaka. Janez za pasom ni imel pištole. Imel je pa robček.In ta mu je prišel prav. Gnalo ga je ven. Ven na  zrak. Neznosno ga je stiskalo v grlu. Razkoračen je tiščal prst vanj. V glavi  se  mu  je  sukalo. Ringaraja.  Slike  so  se  dvigale  in spuščale.  Kot  na pokvarjenem televizorju. Iz diska se  je  spet priplazil  ves  opotekajoč. Rad bi tulil, pa ni  bilo  štime.  Iz njegovih ust je prihajalo le mrmranje in grgranje.

  Kako je prišel domov ni imel pojma.

  -Nihče me ne bo! Razumeš! Nihče me ne bo!

  Tako je pijan tulil in odrival očeta. S pestmi je mahal  naokoli. Popolnoma je znorel.

  Ker  je bil od večdnevnega zalivanja z alkoholom že tako  slab, da je komaj stal na nogah, ga je oče hitro ukrotil. Zvrnil ga  je na tla. Potem ga je zvlekel na posteljo. Potem je šel na  policijo.

  Janez  je  še tisti večer ušel od doma. Naravnost k  Jasni  pod okno.  Odprla mu je. Povabila ga je noter. Dala mu je polento  in latvo toplega mleka.

  -Izvrstno je.

  Tako je še dahnil in se razjokal kot otrok.

  -Kaj je.

   Vse je povedal. Kako je popival. Kako je bilo doma vse fuč.

   Gledala  ga je s prosečimi očmi. Otožno. Trpela je z  Janezom. Prvikrat.

  -Milo dušo ima. Janeza je oblila toplina.

  -To ni dobro Janez. Res da so tudi starši včasih sitni, toda ti si šel predaleč! Izogibaj se nesporazumov.

   Jasna je bila odločna.

  -Vidiš,  jaz  pridem sem na Bled na koncu tedna. Da  imam  svoj mir. Ali pa, da sem med prijatelji. Te sama izbiram.

  -Jasna,  saj si vsak želi miru. Zlasti na koncu tedna. Pa  kaj, ko  vedno kdo sili vate. Ne da miru. Doma sem jim že  milijonkrat povedal  naj  me pustijo pri miru! Pa ravno, ko sem  nakajen,  mi delajo največjo zgago.

   Jasni so usta napravila črko U.

   Bil je oktober in večeri so bili že hladni. Jasna se je skobacala pod odejo. Janez je storil isto. Potem sta si pravila zgodbe iz otroštva. Kako bi kmalu utonila, je povedala, kako bi se kmalu zadušil  je  pravil Janez. Vso noč sta govorila o  nečem  davnem.  Izgubljenem. Dihala sta skupaj isti zrak. Prav malo ju je brigalo kaj bo jutri. Bila sta skupaj. Zaljubljena. Bila sta srečna.

4

Janez  se znajde na policiji. Miličnik ga ostro zaslišuje. Da  mu vedeti, da stvari, ki se dogajajo okrog njega še daleč niso  tako nedolžne kot misli on. Janez spozna, da se bo moral vesti normalno.  Zlasti  do svojih staršev in do okolja, ki si ga  ni  izbral sam.

NA MILICI                                                                                                                                            

  Dvakrat  je pozvonil. Hotel je še tretjič. Tedaj je  začul  šum korakov.  Prisluhnil je. Bil je oče. Spoznal ga je  po  drsajočih korakih.

  -Kar  na policijo pojdi ! Ali kamorkoli hočeš !,  je  zasliušal očetov glas.

  Potem  je  še zaslišal trudne drsajoče očetove korake  nazaj  v sobo. Ostal je pred durmi.

  Vedel  je, da se lahko obrne samo po stopnicah  navzdol.  Proti mestu  se je odpravil nekaj kilometrov peš.  V prvi hotel.  Najel je sobo. Huda mora ga je pestila vso noč. Take morije ni  doživel od takrat, ko so ga v Rovtih sodelavci pustili na cedilu. Vso noč je prespal ob robu gozda. Nalit z mešanico alkohola. Zastrupljen. Na pol mrtev. Praznovali so Abrahama in točili kar iz soda. In iz enega  kozarca.  Plastičnega.  Bilo  jih  je  petdeset.  Petdeset zmešanih  šihtarjev.  Do jutra je ležal na trebuhu. Ni  se  mogel niti  toliko dvigniti, da bi si nataknil očala na nos.  Očala  so bile le pol metra od njrega. Tudi zdaj je čutil neznosne bolečine v želodcu. In okrog leve strani prsi.

   -Ali  je to srce?, se je vprašal. Proti jutru so  se  bolečine stopnjevale  v  drobovju in prsih. Kar čutil je  kako  mu  odteka življenje. Vohal je smrt.

  Z  grozo se je zavedel, da je doma napravil veliko  svinjarijo. Po  vsakem  pijančevanju je imel moralnega mačka.  Ampak  tokrat, tokrat  se mu je nagomililo neumnosti, da je videl le eno  veliko temo  pred očmi. En velik obup. Vse to ga je zažiralo,  nažiralo, požiralo, kot ameba svojo žrtev. V vsem tem obupu je videl drobno luč. Jasnino obličje. Mu pomaga iz daljave. Ni je mogel  spoditi. Na  noben  način ne. Jo je poklicala njegova podzavest.  Tega  ni mogel  nikoli razvozljati. Ni in ni je mogel odgnati. Kar  naprej je videl njene premikajoče ustne in slišal njen glas:

  -Nisva za skupaj. Bova pa prijatelja. Većno.

  Zdelo  se mu je, da ljubi to dekle. Tudi s to ranjeno dušo,  ki kar  naprej  opleta  okrog in naokrog telesa. V  resnici  je  bil čustveno  zasvojen  z  njeno prijaznostjo.  To  mu  je  nesebično dajala. To mu je veliko pomenilo. Tako kot Jasni soba pod  gradom na Bledu.

   Nesrečnik  se  v svoji bolečini ni spomnil, da  je  deklet  še dovolj.

   Jasna  in samo Jasna. Samo ona in nobena druga. Videl je  samo njo. Čutil je samo njo. Živel je samo za njo.

  -Ena gre, deset jih pride. Kje je to že slišal. V nekem filmu.

Dva prijatelja sta bila zaljubljena v isto punco. In kmalu bi šlo prijateljstvo.  Ali  , da se dobi še kakšna,  ki  pozdravi  strto srce, to mu ni prišlo na um. Um je krožil v začaranem krogu.

  Z  glavo skozi zid ! Nesrečnik bi moral spoznati, da tudi  tako ne grwe. Pa ni. Šel je z glavo skozi zid. On je kar naprej  butal z glavo ob zid. Ob trd zid. Proti jutru, ko je na zvoniku  odbilo sedem, je le zaspal.

   Zbudilo ga je trkanje ob desetih.

  -Le  kdo je? Možgani so imeli velika mlinska kolesa. Počasi  so drobili  vprašanje.  -Snažilka, receptor..., saj  nihče  drug  ne ve...?  Oblekel  je  hlače in gol do pasu  oddrsal  proti  vratom mrmrajoč:- Takoj, takoj.

   Na  pragu  je  stal policaj. Prav tisti, ki ga  je  že  enkrat zasliševal. Zavoljo črne skrinjice. Oče in mati sta imela v  njej spravljeni nekaj zlatnine in spominke. Starši jo doma niso  takoj našli,  ko  so se vrnili z dopusta. Seveda je sum  najprej  padel nanj  . O kakšnem vlomu, poškodovani ključavnici ni bilo ne  duha ne sluha. Oče in mati sta železno črno skrinjico iskala tri  dni. Potem je šel oče na policijo. Prijavit. Janezu tisto poletje črna skrinjica še na misel ni prišla. Ko ga je poleti prav ta  policaj zasliševal ni niti trenil z očmi. Bil je samozavesten, nič se  ni bal, ker ni nič vedel. Policaj ga ni niti za trenutek  vznemiril. To  ,  da je povsem nedolžen je dokazal po  polurnem  iskanju  po spalnici. Nekaj mu je reklo naj še pogleda za velikim  ogledalom. In prav tam je bila črna železna skrinjica, še iz prve  svetovne, od deda.Poiskal jo je vpričo matere, očeta in policaja, ki  stoji zdaj  pred njim. Trdo jo je položil na šibko okroglo mizico.  Vse je zaškripalo, zaropotalo.

   -Na, tu jo imate !

   Čisto je popenil.

   Hudimano  je bil takrat jezen na očeta in mater. Založila  sta tisto skrinjico in vse oči so bile uprte v Janeza. Da je osumljenec številka ena mu je bilo več kot jasno. Ko sta se mati in  oče odpravljala  na morje je bilo vedno eno veliko  pospravljanje  na obzorju. In sta pospravljala tri dni in tri noči. In sta založila za  psiho črno skrinjico, in sta pozabila, kam sta jo bila  dala. To je bilo vse. Zaradi tega je policaj prišel k Janezu v  službo. Da  so  ja  vsi videli kako ga je odpeljal.  Da  so  potem  lahko sodelavci in vse tiste čenče še vse poletje mleli. In zdaj je bil spet ta policaj tu. Da ga odpelje.

   Oče mu je celo takrat vpričo  policaja še zabrusil:

   -Ti si jo skril! Bi ti že kako prišla prav.

   In takrat je bil policaj pameten na sedem sort:

   -  Saj  sem vedel, da mora biti tu, doma. Veste jaz  imam  15-letno kriminalistično prakso. Ključavnica je bila nedotaknjena.

   Da  bi imel kakšen tretji človek ključ mu seveda ni  padlo  na um. In zdaj je spet tu. Prav ta policaj. Zdaj ne bo hecov.

   Policaj s kamenim obrazom je premaknil ustnice:

   -Na postajo.

   Janez je tokrat že vedel zakaj. Upiranje bi bilo smešno. Na to še pomislil ni. Na recepciji je plačal račun. Policaj je počakal. Od hotela do policijske postaje je bilo s patrolnim avtom le  dve minuti.  Policaj ga je peljal do nekih vrat. Ne v svojo  pisarno. Janezu  so  bili  prostori že znani. Takoj  je  zaslutil,  da  ga peljejo k neki višji živini.

   -Tovariš komandir !, je zasalutiral podrejeni. Pripeljal sem

Kranjca!

   -Dobro.  Naj  vstopi! Mož z zlatimi našitki na ramenih  se  je sklonil čez rob mize.

   Janez  je vstopil skozi vrata negotovo. Od neprespane noči  je bil  ves utrujen.

  -Sedite Kranjc.

   Podrejeni policaj se je takoj umaknil.

   Janez  se  je  plašno usedel za majhno  okroglo  mizico.  Izza široke  pisalne mize so ga ostro in nepremično opazovale  sokolje oči.

   -Pokažite osebno Kranjc.

   -Zdaj me bo najprej zaradi brade, se je zavedel Janez.

   -Ste to res vi ?!

   Komandir  je pričel z ostrim tonom. Pačil je obraz  in  mrščil obrvi. Proti Janezu je obrnil osebno izkaznico, da je lahko videl

svojo golobrado fotografijo.

   -Ja, saj sem se nameraval obriti...,  je začel nedolžno Janez. Delal  se  je kot da mu je žal, da mu rastejo dlake  tako  hitro. Skratka, prehitel ga je čas.

   -Storite to čimprej.

   Komandir  je sklenil roke pred seboj in se nagnil čez  pisalno mizo.  Nepremično  in strmo se je zagledal v  Janeza.  Janezu  je postalo vroče. Začutil je, kako mu gomazi neznana sila po  hrbtu. Od  mod  do grla. V grlu se mu je nabrala  kepa.  Velik  knedelj. Vedel je, da je to fiksiranje. Pribijanje na stol. Paraliziranje. Omrtvičenje. To je bilo zbiranje velikih črnih oblakov.  Nevihte. Ni imel kam uiti.

    V možganih mu je vrelo:

    - A tako dela Udba.

    Potem se je ulilo.

   -Poslušajte Kranjc, kaj ste pa počeli včeraj zvečer doma ?!

Komandir  je  z vsako besedo poviševal ton, na  full.  Besede  so donele jekleno in odsekano. Kakor da bi šel skozi martinarno. Kot bi kovač obdeloval zajeten kos železa.

  -Očeta  ste  …,. Malo pod očmi ste ga ranili.  Mamo  ste …. .

   Komandir  mu  je takoj dal na znanje, da je  o  vsem  natančno obvešćen .

   -Tega pa ne ! Tega pa ne !, je zdajci Janez prestrašen zavpil.

Samega  sebe se je  ustrašil. V resnici se ni bil spomnil, da  bi nad  materjo  dvignil roko, kaj šele nogo. Njegov spomin  je  bil izbrisan. Prvikrat je doživel amnezijo. Še sam ni vedel za to.

   -Kaj ne !

   Komandir  je vzrojil, kot zver. Janeza je vrglo nazaj, kot  bi ga  kdo  silovito  udaril  v prsi. Mož  postave  ga  je  še  trše pogledal. Janez je pri priči utihnil.

  -Še sami ne veste, kaj ste počeli. Sram vas bodi.

   Poslušaj Kranjc, če bi te včeraj dobil doma, te dam pri  priči odpeljati na psihiatrijo. V Begunje!

   Janez je prebledel. Ali zbral je pogum in rekel:

  -Precej  sem  pil. Prosil sem jih naj mi dajo  mir.  Vedno  jih takrat prosim...

  -Kje ste pili? Koliko ste pili?

  Komandir ga je spet začel vljudno vikati, kakor da se ne bi nič dogodilo.

  -V Pikovi. Pivo, vinjak, pivo. Kake štiri ure sem bil tam.

  -Kaj pijete vsak teden?! Vsak dan !?

  -Ne tako pogosto. Enkrat, dvakrat na mesec. Vrže me. Luna.

  -A zdaj se boš pa še zajebaval mulc.

   Komandir  je  že vstal. Potem je pogledal skozi  okno.  In  se  spet  vsedel za mizo. Spomnil se je, da se njegovemu položaju  ne spodobi klofutati mularijo. To je počel na začetku kariere. Ko je imel  še  malo našitkov. Pa tudi pretepati  otroka  od  uglednega meščana, bi mu utegnilo zasrati penzion. Do tega mu  ni bilo.  Še tistih  nekaj let. Najraje bi  Janeza zbil. Najprej v zid,  potem pa na tla. Kakor so jih v službi strokovno naučili. Ampak  takrat je imel še gumijevko.

  -Vaš oče se mi je včeraj pritožil. Podivjali ste Kranjc.  Čisto podivjali !  Uživate mamila ?

   Janez ga je debelo pogledal. Res je očeta večkrat slišal, kako je pred mamo obupano vzklikal:

  -Ni dvakrat za reč, da ne uživa mamil. Ta je vsega zmožen.

   Tako  je oče večkrat besnel, ko se je Janez nekajkrat na  robu delirija priklatil domov.

   Da  ga  je  oče  policajem ovadil  zavoljo  mamil  ?  Tega  ni pričakoval. Niti v sanjah ne.

   -Kranjc, bo kaj?!

   Komandir je zavpil. Na vratu so se mu napele žile.

   -Mamil ne uživam. Samo alkohol…občasno…

   Janez je bil miren. Povedal je resnico. Doslej ni pokusil niti miligram  kakšnega belega prahu. Komandirju je hotel reči, da  je že alkohol preklemansko mamilo. Tako, da ponavadi povzroči še več škode organizmu kot kakšen haš.

   -Odgovorite vendar Kranjc ! Bolje bo za vas. Komandirjev  glas je bil  že roteč in grozeč. -

   Še  to naj vam povem. Vaš oče je prišel včeraj k  meni  domov. Torej poluradno.

   -Vi  ste  pa pome prišli uradno. Prasci. , Janezu  so  švigale misli na vse strani. Črknil ni nobene.

   -Povedal je, da ste načitani. Inteligentni. Komandirjev ton se je  nekoliko umiril.  Mnogo ste potovali. Poznate svet. Bral  sem vaše  članke v časopisih. Dosti je treba naštudirati,  preden  se kaj napiše. Objavi. Vidite, iskren sem do vas. To ni  dobrikanje. Marsikaj  vem o vas. "Spet si policaj", je prebodlo  Janeza.  Povejte uživate mamila ali ne! Ton je bil skoraj prijateljski.

  -Res jih ne uživam. Prisežm. Prisežem vam.

   Janez je bil že ves premočen.

   -Dobro. Komandir je na lepem umolknil in se zamislil.

  -Povejte mi, kdo so vaši prijatelji? S kom se družite?

   Janez  je  nič hudega sluteč naštel nekaj imen.  Slednja  niso bila  v nikakršni zvezi z mamili. Vsaj Janez ni vedel za to.  Ali komandirjev  obraz je postal na lepem rdeč. Z mize je takoj  vzel list papirja. Zvišal je ton in se spet zadrl na Janeza:

  -Kaj  pa Vojko Svetniški... z Bleda in Miha Banbini... iz Ljubljane, pa  Pajo iz Zagreba...

   Zdaj  smo  pa  tam. Janeza se je loteval obup.  Vojko  je  res užival droge leto dni. Dve leti se je zdravil. Toda Miha, kolikor mu je bilo znano, ne.  Miha s temi rečmi ni imel nikoli  opravka. Moral je zblebetati ta dva imena očetu, da je le moral. Bolj,  ko je očetu dopovedoval, da ne jemlje nobenih mamil, bolj mu je  bil sumljiv. Oče ga je pa kar prijavil komandirju policije. O, madona a sem si zaslužil to sranje, ga je spreletavalo od nog do glave.

  -Toda, katera imena komandir še ve ?, se je nemo spraševal.  Po pravi  kriminalistični metodi zasliševanja je povedal  samo  dva. Zdaj  čaka. Na preži je. Čaka, kaj mu bom še vse povedal. Rad  bi odkril  mrežo. Berem mu misli. Toda iz tega ne bo nič.  Nič,  ker tudi sam ne vem za nobeno zvezo. O, hvala bogu.

  Nikakor  ne  sme povedati imena svojjih  prijateljic.  Povadati mora  imena,  neka brezvezna imena, če ta tip ravno  nekaj  hoče.    Tako je v sebi zaključil Janez.

   -No, bo kaj! , ga je neusmiljeno priganjal komandir naprej.

   Janez je kakor mimogrede zinil:

  -Vojko S... je le nekajkrat vzel malo tega. Zdaj ne jemlje več. Tako  sem  slišal. Nisem bil zraven. Mene te stvari  ne  brigajo.  Utihnil  je.  Upal  je,  da bo  že  s  tem  odgovorom  zadovoljil preiskovalca.

   -Kaj pa Mirko Niko... Janez za to ime še nikdar ni slišal. Komandir je zatulil:

   -  Poslušajte  vi Kranjc ! Ne bova se igrala  mačke  in  miši. Sproti vam bom serviral ljudi, s katerimi ste se družili. Kaj  se pri  vsej  vaši inteligentnosti ne morete spomniti,  kdo  so  vsi tisti,  ki se uničujejo s to rečjo ?! Razumite vendar,  da  boste pomagali  bolj  njim kot sebi ! To je družbeno  zlo.  To  nenehno uničuje mlada življenja, še mlajše od vas ! Kaj vam ni jasno,  da se je  treba boriti proti temu satanu !

   Komandir je kričal nanj. Šipe so se tresle. Potegnil je  velik kos papirja in si zapisoval imena. Zdaj je bilo Janezu jasno,  da jih ve še cel kup. Torej so naredili racijo. Beseda zlo je Janezu zavrtala  v možgane. Pa saj nobenih imen več ne ve.  Razen  tista tri iz disca. Te pa itak niso bila povezana z mamilaši.

   Nenadoma  je  vanj z vso silo treščila  utrujenost  prejšnjega dne.  Želel  je,  da  bi  bilo  že  enkrat  konec  tega  bolečega zasliševanja. Maltretiranje ga je ubijalo.

  -Loča.

  -Kakšna Loa.

  -Loča, Fani. Te dve sta itak lezbijke.

   Komandirju je šlo na smeh.

   Ali v hipu se je zresnil.

  -Odkar ima Loča sina ne hodi po lokalih.

  -To bomo preverili. To prepustite nam.

  -Še kdo?

   Nastala je grobna tišina.

  -Za  druge  ne  vem. Res ne., je s  skrajnim  naporom  utrujeno zavzdihnil Janez.

   Komandir ni odnehal. Bil je spočit in dobro se je pripravil na lov.  Nenehno  je dajal videz, da se mu nikamor ne  mudi.  To  je Janeza   ubijalo.  Rad  bi šel domov. Samo  domov.  Toda  ni  bil prepričan, da ga bo ta policaj z našitki spustil domov. Bil je  v rokah  oblasti. Vedel je, da je spodaj klet. Vedel je, da  bi  mu ubili  boga  v  duši.  Da ne bi bil  nikoli  več  tak  kot  prej. Zasovražil bi oblast in vse kar je povezano z njo.Toda  iztisniti iz njega ne more več nihče ničesar. Le to je še vedel.

  -Tovariš  komandir.  Res ne vem za druga imena. Res  so  mamilo zlo. Res ne vem za nobenega. Šlo mu je na jok.

  -Uživate vi Janez mamila ?

  Komandir  je spet ustrelil kot iz topa. V svoji brutalni  vnemi ni popustil niti za ped.

   Janezu  se je soba zavrtela. Prijela se ga je slabost  neprespane  noči. Misel na vse izgubljeno pri Jasni. Včerejšnji ravs  s starši.  Vse  se  je združilo v eni sami  pošastni  podobi  modre uniforme z zlatimi našitki. Ta je butala vanj kot tajfun. Najraje bi  zatulil,  se vrgel v moža pred seboj, mu zabil  glavo  v  zid rekoč:

   -Ne  ne jemljem mamil. Nikoli jih nisem in nikoli jih ne  bom. Samo  občasno se nažrem tega prekletega alkohola in sem  tri  dni mrtvo pijan in mi ni mar : za fabrko in za vse buteljne v njej in za trapaste babe, ki samo z mednožjem lezejo nekam gor. Ni mi mar za vse neumne, nepismene  in opravljive znance, ki vegetirajo  in hodijo naokrog butasti, butasti, butasti, kot opice butasti.

  Toda  Janez še vstati ni mogel. S poslednjimi močmi je  občepel na stolu. Čisto potiho je govoril, kot bi mu umrla mati:

  -Ne jemljem mamil. Verjemite mi. Ne jemljem mamil.

   Potem  je  zjecljal  kako bi moral počakati na  neko  zvezo  v disku. Pa je prej odšel domov.

   -Na zvezo Zagreb-Jesenice., je komandir dvignil obrvi.

   Janez je prikimal. Zdaj je bil komandir ves meden.

   -Najdi to zvezo Janez. Najdi.

   Komandir je kakor ena balerina zaplesal okrog Janeza.

   -Plačali ti bomo Janez. Ti nam boš povedal samo imena. Pa bomo tičke ujeli.

   -Da,da.  ,je  rekel Janez na koncu moči. Misli so  potovale  s svetlobno hitrostjo:

   -A me bo že spustil, hudič ?!

  -Dobro  Janez.  Končala  sva. Pojdite zdaj domov.  Še  prej  se obrijte. O tem, kar sva govorila niti besede nikomur! Ste razumeli ?!

   Komandir je bil očitno dobre volje.

  -Razumel.  ,je rekel Janez in se globoko oddahnil, ko so se  za njim  zaprla vrata. Vse ga je bolelo na poti domov. Kakor  bi  se butal  z  medvedom. Janez tistih vrat nikoli več  ni   odprl,  ne zaprl za seboj.

XXX

   Joe je imel, tiste dni, razpravo na občinskem sodišču.  Zaradi pretepa  v discu. Pravniki so osupljivo in  presenečeno  dvignili glave   ob  Jožetovem  pričevanju.  Jože  je   svoje   pričevanje povzdignil v zaključno besedo, čeprav ni bil obdolženec:

  -Da,  posegel sem v pretep. Zato sem posegel v pretep,  ker  je nekdo, ki sploh ni poklican za to, da bi v disku delal red,  prav to počel. Dvignil je roko na mojega prijatelja. Moj prijatelj  ni storil  nikomur  nič žalega. Potem je tisti  človek  iz  suknjiča potegnil  revolver, nameril v meme in repetiral. In to  v  disku, kjer je bilo polno ljudi. Mladine, ki si ne žele nobenega strahovanja.  Najmanj z ognjenim orožjem. Branil sem se, kot sem  vedel in znal. (Sodišču je zamolčal, da je njega dni treniral karate in judo).  Zbil  sem mu pištolo iz rok. Potem pa še stol  spod  nog. Ampak ta človek je očitno nor. Še po tistem pretepu me je iskal z dolgim  zakrivljenim nožem. Naokoli je razglašal, nekaj  o  krvni osveti.  Da  mi  bo  preparal  trebuh...,da  me  bo  zaklal   kot zajca...,prerezal vrat...Zdaj vas prav lepo vse vprašam, gospodje sodniki: - Kako za božjo voljo ima lahko tak človek orožni list?

Kdo mu ga je dal? Da ogroža miroljubne ljudi. Ljudi, ki so  težki invalidi,  več kot na pol slepi. In povrhu vsega ima ta oseba  še sumljivo  preteklost. Tako pravijo mnogi. Preverite.  Nekaj  celo smrdi  po  četništvu.  In  ta izprijenec  še  kar  naprej  straši nedolžne  ljudi. In celo opravlja varnostno službo v tovarni  ali pijan v disku...

   Debeluh na zatožni klopi je jezno pogledoval proti Jožu. Že je hotel vstati pa je sodnica zavpila: -Mirno!

   Policaj  ga  je takoj potisnil nazaj. Potem je Jože  odšel  iz sodne dvorane. Ali miru še ni imel pred njim.

   Debeluh  se  je  neko popoldne priklatil pijan  kot  sod  pred Jožetovo  stanovanje.  Odprla  je Jožetova mati.  Debeluh  se  je znesel  v  vsej primitivnosti, kar jo je imel. Te je pa  imel  do neskončnosti. Mati je ogorčena zaloputnila vrata. Bila je vsa  iz sebe. V prsih jo je močno zbadalo. Čez čas je morala k zdravniku. Joža tisto popoldne ni bilo doma.

  -Debeluh  je  imel  eno prekleto srečo. Sicer bi  se  zbudil  s sosedovimi vrati na nosu. Tako je govoril Joža v Korotanu.

XXX          

   Dado  in Vito nista tisto jesen imela opravka niti s  policijo niti  s  sodiščem. Pač pa sama s seboj. Dado je bil že  pol  leta brez  zaposlitve. Vsak drug dan je bil nalit. Vsak tretji dan  se je  na  smrt sprl s starši. Toda služba je bila  na  obzorju.  Za začetek  v  veliki tovarni. Za začetek v  laboratoriju.  Dado  in prijatelji so proslavljali kot se za tako reč spodobi. Štirinajst dni  skupaj so praznili steklenice od Pikove do Korotana.  Včasih so zavili še v Mlečno. Tam so se zabavali z gimnazijkami. In Dado je tiste dni povaljal  tri.

  Vito kar na lepem ni več vedel, kaj naj v hotelu počne.  Direktor  je  imel krizo z ženskami. Vso jezo je vsak dan  strešal  na ubogega  Vita, nočnega portirja. Kurbirski posli niso več šli  od rok.  Vito  je  taval po diskačih. Tudi on je iskal  tolažbe  med ženskimi  krili.  Upal  je,  da mu  bodo  užitki  nočnih  strasti zabrisali sitne popoldneve. Tu in tam mu je celo uspelo.             

XXX

5

   Janez  spozna slikarja Frenka. Občuduje njegove  umetnije.  Ne gre mu  v račun način njegovega življenja. Frenk se  ne zmeni  za nikogar. On je boem.  Pri tem vztraja.

ŽIVLJENJE BOEMOV

   Jesen  je bila nenavadno lepa. Kakor da bi  hotela  podaljšati življenja ubogih, zavrženih,  zapuščenih. Vsak kotiček doline  je s svojim posebnim čarom privabljal popotnika. In ga zadržal dlje, kot je sam pričakoval.

   Bled je magnet za boeme. Videl si slikarja, kako pred  Kavarno razstavlja, videl si pesnika kako gre zamišljen skozi park, videl si  kup muzikontov in slišal njihovo veselo muziko in  užival  ob plesih v Kazini. In tam so bile muce. Z velikimi joški in močnimi boki. To je bilo nekaj za Janezovo druščino.

   Frenk je bil eden izmed mnogih malarjev, ki je večkrat sit kot lačen pričakal sončni vzhod iznad Karavank. Zrl je ves  polomljen iz  klopi v parku čez jezero na otoček s cerkvico. Skušal  se  je domisliti, kako naj pride do tople bele kave. Mati mu je vedno še vročo  postavila na belo pogrnjeno mizo. Toda tega je  že  dolgo, dolgo. In matere ni nikjer več. Nikjer. Le v spominu.

   Belo, umito rosno jutro je imelo poseben čar. Osupljivo ga  je prikovalo  na  trdo,  mrzlo klop. Triglavske  stene,  Babji  zob, modrina  neba, mirna gladina jezera, zlatorumeno listje, vonj  po kostanjih  in mir. Ta blažen mir. In vsa ta lepota, ki jo je  bog posejal  na tako majhnem kraju. Kakor malo večji kmetiji. O,  moj bog,  kralj  sem. Kralj sredi vesolja. Če je kje raj, je  tu.  In malo naokrog. Tam do Bohinja. Tam je tudi lepo. Divje lepo.

   Dolgo je čakal na ta trenutek. Mesece, leta. To je vedel  samo on. On Frenk in noben drug. Doživel je to. Prav to jutro. Vzel je skicirko  iz  torbe. In papir. In je skiciral.  Hitro,  mrzlično. Skicirko je vedno nosil s seboj. Da je zvečer zaslužil za  burek, za  sendvič,  za kakšen brizganc. Doma ga je čakalo  veliko  belo platno.  S trudom si ga je v mesecu dni prislužil, prav tu.  Doma bo vrgel gor barve. Po spominu. Zdaj ne gre drugače. Ta slika, ta hip mora ostati v spominu. V glavi. Mora.

   Včeraj  sta z Janezom samo jamrala. Da je svet, ta svet  krut, sebičen,  umazan,  poln bedastih vojn. Da je  vse  absurdno,  sta večkrat   podčrtala,   da  gre  zgolj  za  bedni   obstoj,   golo preživetje...,da še simbolizma ni več.

   Filozofirala  sta globoko v noč. Slikar in pesniška  duša.  Na koncu se več nista znašla iz vseh navrženih tez in antitez Kanta, Hegla,  Nitcheja. Ali na koncu sta vedno dodala še  kaj  svojega. Takega, ki še ni bilo zapisano v nobeni knjigi.

   Frenk  in John. Tako sta se klicala zaradi zanimivih  turistk. Toda  vaba  ni in ni hotela delovati. Tako  tavajoča  strtih  src nista našla miru.

   Iskala in iskala sta dolge dneve in noči. Obema je že  pognala gosta  brada. Ko sta bila že povsem utrujena od težkih  misli  in lahkega  vina sta bila kot dva starčka. Stoletnika. Bila sta  kot dva spomenika otožnosti in hrepenenja.

   Tretji človek je bil še za obzorjem. V čisto drobni lučki. Ali z  vsako  sekundo  je  poslal  las  svrtlobe  iz  teme.  Iz  teme neskončnega vesolja.

   Frenk je bil tisto poletno soboto čisto sam. Vstal je s  klopi in  si  razgibal ude. Hlad je iz minute v  minuto  zgubljal  moč. Skicirko in papir je spravil v torbo. To je zadel na ramo.  Želel je priti čimprej domov. V želodcu mu je krulilo. Pošteno krulilo.

   Janez je sinoči še ujel zadnji avtobus. Dvomil je, da bo Frenk prištopal  do Kranja. Ostal je prepuščen hladni noči  in  mrzlemu jutru. Taka jutra je doživljal tudi sam. Navadno se je zatekel  v čakalnico  na železniški postaji. Tam je bilo za kakšno  stopinjo manj  hladno.  Včasih je naletel na kakšen zmeden parček,  ki  je opravil svojo ljubezensko strast kar na klopi. Vzdihovanje se  je slišalo na peron. Včasih stokanje. Včasih mrmranje. Železničarjev na  tej postaji ponoči nui bilo. Kasneje so čakalnico  zaklepali. Očitno iz bojazni, da ne bi ratalo preveč Slovencev.

   -Poglej  ! Veliko ljudi je, ki hodijio mimo naju. Mar  jim  je sosed,  znanec, bližnji. Z lepimi avtomobili se bahajo,  gospe  s pelci. Na vikende prinašajo vedno nove mizice, stole, da bi  bili videti  bolj  imenitni.  Bahači. Svojega soseda  ne  vprašajo  po zdravju, kako si...Ali zanima jih kakšen pleh imaš. Vpraša te  po zdrtavju tvojega pleha, ee, a ma ležalnike ee0, ee.

    Janez  samo nekaj norcev nas je, ki vlačimo na svoji grbi  do neba  segajoče  ideale  pravičnosti,  poštenosti,  po  lepoti  do narave,  do čistosti narave in ljudi. Pa še se nam   vse  zasuče, vse zagnusi v en sam velik absurd. Nesmisel. Kaj je življenbje in kaj je smrt ?

   Tako je govoril slikar Frenk iz Kranja.

   -Potem  pošljemo lepo vse k hudiču v rit. A je bilo  kdaj  kaj drugače ? , je govoril pesnik Janez Kranjc iz Dolge rdeče vasi.

   -Veš, Janez. Doma mi bodo dali sobo. Velika bo. Dovolj  velika za  atelje.  Ja, potem si bom uredil atelje. Tudi službo  bom  že nekje dobil. Da ne bom več odvisen od mame.

   Janez se je zamislil. Joe mu je zdajci padel v um. Dve leti je že  doma.  Mama mu kuha, pere, je pri nji. Z eno  samo  plačo  se tolčeta.  Z eno skromno majhno plačco. Sin pa sanja.  O  pesniški zbirki. O slavi. O gomili denarja. O potovanjih. O, kako je  lepa norost.

   Joe  in  Dado sta se tri mesece vozila v  Ljubljano.  Kaj  sta tamkaj počela sta natanko vedela le sama. Pa še to ne za vsak dan posebej.  Baje  sta bila zaposlena na UKC. Jože  kot  inštalater. Dado  je bil v bližini in je skočil malo na obisk. Včasih sta  iz radovednosti  pogledala v mrtvašnico. Ko sta se nalila  s  pivom, sta  se po Rdeči vasi hvalila, da sta vstala pravkar  od  mrtvih. Kajti,  prišla, da sta iz secirnice, kjer delata...V Korotanu  so pijančki napeli ušesa. In spet so letele steklenice piva na mizo. In kakšen šnopček. Tega sta potem vagala. Kot v lekarni. Da ne bi slučajno  kdo dobil kapljo manj. To je bil velik obred. In na  ta ritual  so  smeli  priti le posebej povabljeni. Joa  so  se  bali največje barabe v mestu in še kakšen policaj.

   Ko  so se  do fonde nalili, so prosili dekleta izza omizij  za šminke.  In so se šminkali. Globoko v podzavesti jim je ležalo  :   - To smo mi. Lepotani, Le poglejte nas. Lepših v Sloveniji ni.               

   Pravili  so  jim  šminkerji. Playboyi. To je  trajalo  vse  do Jožetovega odhoda v Škofljico.

   Resnica  je  bila  le ena. Fantje so  iz  sebe  delali  opice.  Hoteli so spremeniti sebe v nekaj posebnega. Pa so postali  nori. Noro  okolje  jih je požrlo. Hoteli so potlačili svoj  jaz.  Svoj ego.  Hoteli so se izničiti. Postati  nihče. Učinek je bil  ravno nasproten. Vsem so se kazali, da so čisto navadni osli. Osli  med osli. Le s to razliko, da nekateri osli niso podlegli alkoholu.

   Navadno je že naslednjega dne prišla vsa resničnost za njimi.V obliki  močnega  glavobola. In žeje. Neznanske žeje.  Ta  jih  je znorela.  Do  kraja znorela. Kronično  so  izgubljali  prisotnost duha. Kar naprej so javkali:- Nikoli več ne bom. Nikoli.

   Drugi dan je bilo vse po starem. Niso znali mimo gostiln.

   -Frenk. Ne ostani čez polnoč.

   Še vedno je slišal Janezovo svarilo. Kdo te bo pa pobral ? Saj nimaš kikle. Ob treh zjutraj te bodo vrgli iz bara. Kaj pa potlej ? Spet klop?!

   Zdaj na klopi, v mrzlem jutru, se je šele zavedal, da je Janez imel  prav.  A  je to resnica ?  Ves  polomljen,  zmrznjen,  brez zajtrka. Sonce je krasno, jaz sem pa lačen, lačen, lačen. Bom  pa malo listov in lubja z drevja.

   Kar je, pa je.

   Tudi  ta prebujajoči dan mu je vlil novo življenje. Opazil  je kako  mlekar  razvaža  polne steklenice. Ajj, da  bi  en  požirek mleka.  Samo en. Videl je poštarja. Videl raznašalca  časopisa  s starim  kolesom. Bilo je tako vsakdanje, pa vendar novo.  In  pri vsem tem je čutil, da prav to jutro spada, tu in zdaj, med vse te ljudi.  Drugače, da sploh ne bi moglo biti. Da, biti prav  tu  in zdaj, na tej sceni. Janez moral bi biti tu. Prav ta hip.

  Frenk  ni bil pozabil oči. Oči iz teh krajev. Kar naprej so  ga spremljale.  Ko  je gledal v jezero, ko je gledal v nebo,  ko  je gledal na obronke hribov. Povsod je videl oči. Ko se je sprehajal po  ulici, ko je gledal v veje, ko je šel v trgovino. Najprej  je videl  oči, potem njen obraz. Oči so bile modre. Modre kot  nebo. Bile so jasne, čiste. In rdeča, polnokrvna lička. Bila je  zdrava kmečka punca. Morala je priti iz okoliških vasi. Samo zdravje  je žarela.  Nič šminke, nič pudra. Dišala je po svežem senu.  Frenku se je vrtelo v glavi.

   Toda modre oči so se nenadoma izgubile. Prikazale so se  nove. Zelene.  Te  so bile opozorilo njegove notranjosti. Te  so  imele čisto drugo sporočilo. Že opozorilo.-Vsak korak, ki ga storiš  na svoji  poti brez smisla je poguben. Razblinil se boš  v  vesolju. Prah  boš. Nič. Ali tudi te oči so mu vlivale  nedoločeno  voljo. Voljo po lebdenju v neskončnem.

   Kje je že srečal te oči? Kdaj? Da, tu je slika. Bilo je nekega dopoldneva  v Prešernovem gaju. To je bil preblisk njegove  razdvojenosti.  In hkrati čudovito upanje. Mrazilo ga je. A čutil  je tudi  butanje valovanja krvi v glavi. To se je zgodilo, ko jo  je zagledal.   Njune  oči  so  se  srečale.  Iskra  je   preskočila. Naskočila.  Plameni  so  švigali. Iz oči. Iz grla.  Iz  prsi.  Iz trebuha. Še tedne in tedne, mesece in mesece jo je nosil v galvi, prsih. Ni je mogel odložiti. Nikjer. O moj bog. Zakaj tako. Zakaj si  vse namenil prav meni. Vse to trpljenje. Vse  to  hrepenenje. Vse to upanje. Zakaj, zakaj ?!

   Toda  te  oči je osvojil nekdo drug. Pa ne le  oči,  tudi  vse telo.  Pripeljal se je bil  mimo z belim citroenom. In ni  veliko govoril.  - Kva čakaš ? , je rekel. In odprl vrata. In jo  odpeljal.  Frenk  je s paleto v roki otožno gledal za  lepo  limuzino. Limuzina je pa ruknila. Dvesto na uro.

   Za Frenka so pa oči ostale svete. Spremljale so ga naprej.  In on je spremljal te oči naprej. Tudi, ko so prišle vmes druge,  so Frenkovo srce prebadale prav te. In prav tem je želel srečo.

   Frank  je rad bral klasiko. Idiota. Pri šestnajstih ga  je  že bral.  Celo referat je napisal o knjigi. Toda Dostojevski je  bil pretrd  oreh  zanj.Profesor slovenščine je bil otožen.  Frank  ni zadel  vsebine. Ali razrednik je imel Frenka rad. Zaradi  njegove iskrenosti. In poštenosti.

   Vsi učenci so občudovali razrednikovo ženo. Bila je elegantna. Lepa.  Skozi  park je polzela kot gazela.  Imela  je  neponovljiv stil. Frenk se je ni mogel nikoli dovolj nagledati. Požiral jo je z  očmi.  Seveda  ženska sploh zanj ni vedela.  Ko  je  zapustila profesorja  in  odšla z nekim glasbenikom, je tudi  on  obžaloval nesrečni dogodek.

   Profesor  ga je enkrat na tihem peljal na konec hodnika  blizu zbornice:-  Kod hodiš ponoči? Nehaj se že klatiti  naokrog!  Tvoj učni uspeh je silno reven!

   Prejšnji večer sta trčila skup opolnoči tik pred Nebotičnikom.

Frenk se je potem kot maček splazil skozi luknjo ograje  internata. Ja, gnalo ga je ven. Na svobodo. Toda ponavadi ni dobil svoje družbe.  Taval je. Veliko je taval po ulicah. Nekaj je iskal.  Še sam ni vedel kaj.

   V mestu so bili zvečer le odrasli. Izgubljeni v množici. Ne le mladina.  Odrasli  so si prizadevali v vinu  pozabiti  na  dnevne skrbi.  Ta  svet  mu je bil tuj. Tu pa tam je  na  vogalu  ali  v kavarni  opazil kakšno priletno žensko. Najraje jih  je  opazoval okoli Ria.

   -Kam  pa fantek? , je nekega večera zaslišal hreščeč  glas  za seboj.  Sunkovito  je obstal. Tiščalo ga je v hlačah.  Toda  niti premaknil se ni. V žepu je imel le za cigarete. Nič več. Tako rad bi  bil enkrat z odraslo, zrelo žensko. Pa nikoli ni imel  toliko pri sebi.

   Šel  je  na dva deci. V gostilni se je  pomešal  med  odrasle. Hotel je biti z njimi.

XXX

   Franci,  Janez, Vito in Jože so se navadno sestajali v  recepciji  Lulija.  Včasih je pred njimi  molela  steklenica  Merlota. Včasih steklenica Cvička. Včasih so bili le pri kofetkih.  Včasih je  bilo v zraku kup neirečenih besed. Molk. Takrat so  čepeli  v Luliju  kot lipovi bogovi. Edina uteha je bil literček  na  mizi. Tega se niso branili. Nikoli.

   In bolj ko se je literček praznil, bolj so bili glasni. Ko  so zvrnili petega so glave jele druga za drugo omahovati. Četudi  so hoteli biti razposajeni, kot na začetku veselice, jih je otožnost kot  nerazumljiva  usoda pritiskala k tlom. Nazadnje  so  na  pol mrtvi polegli v Vitovi podstrešni sobi.

   -Zadnjič  -,  je  začel vpijoče Jože, sem  srečal  enga  tipa. Postavil  se  je  v Ljubljani  na  križišče  gorenjske  vpadnice. Recitiral je avtomobilistom. Ko sem se približal, da bi ga  bolje slišal,  je  dal liste papirja v žep in odšel. Recitale  je  imel pripravljene  za ljudsko menzo. Za snažilke v zgodnjih  jutranjih urah.  Za  one  z lepimi vikendi v  gozdičkih.  Svoj  recital  je navadno končal v spremstvu uniform. Tako so rekli ljubljančani.

XXX

    -To je pa huje kot v Hyde Parku.

   Janez je bil njega dni v Londonu. Rad je povedal kaj iz Londona. Kako na klarinet igrajo kar v podzemni. Ves je bil iz sebe:

   -Tudi mi bi lahko delali hišne recitale.

   -Hausbale.  Vito ga je poznal v anus.

   -Ja, vprašanje je, koliko bi nas trpeli. Jože tvoja mama me že nevarno gleda.

   -Kaj  to ! Dado je zamahnil z roko. -Jaz se jo izogibljem.  Ko njegova mati pride k naši mi ni več obstanka doma. To je huje kot policijsko zasliševanje. Po nekaj minutah postanem full zmatran.

   -Hvala  bogu. Pristavi lonček še Vito. Jaz sem od doma, pa  mi je  direktor  za  petami. Tako je, če si v hotelu  doma.  Eni  se morajo iti fotre še v službi. Ko bi se le doma.

   -Pa pri ženi. , je zaključil Franc. Lahko noč fantje.

   -Lahko noč.

   -Vohko noč.

   -Vohko,vohko.

BEG

   Janez je videval Sabino vedno bolj. Sestajala sta se ob  golih vejah. Sestajala sta se sredi popoldneva. Ob večerih. Nad mestom, stisnjenim med dve neenaki grbi, se je vila steza. Steza zaljubljencev.  Sončna  pot.  Po  njej sta  se  vzpenjala  in  opazovala rdečorumen  dim  nad dolino. Iz tovarne se je valil dan  in  noč. Včasih  je  bil  sajasto črn. Mesto je  bilo  v  popoldanski  uri zapuščeno.  Kot  naselje na divjem zahodu. Nikjer  žive  duše.  O svojem  mestu  sta vedela vse. Da se ponoči  v  zakotnih  pivskih jazbinah  toči, pretepa, psuje, jadikuje, stoka, joka. Zliva  ves obup  revščine na rob uličnih jarkov. Prah martinovk   bljuje  po parkih in bes delavcev se izkašljuje v samotnih urah noči. Zakleto mesto. Dolina solza je ležala kot na dlani.

   -Joj!  ,  je zavpila Sabina. Janez jo je čvrsto  objel   okrog pasu. Pri tem bi skoraj udaril v deblo.

   -Pazi. , je kriknila.

   Hodila  sta  tesno drug ob drugem. Zlepljena. Janez  je  čutil boke punce. Prijetno draženje. Imelo ga je, da bi jo kar v bregu.  Dolgo  sta  bila  brez besed. Uživala sta ob  lepljivi  hoji.  Ob drgnjenju beder.

    Sabina je prva prekinila molk.

   -Ne delam več.  

   -Ne.  Janezov pogled je razodeval radovednost.

   -Kje pa?

   -Nikjer.

   Sabina je bila videti povsem mirna.

   -Kako nikjer!? 

   Zdaj je bil Janez začuden.

   -Dobra  sem.  Drug teden grem v Ljubljano. Deset  služb  lahko dobim. Če hočem. Deset.

   -Pa kako se je to zgodilo ?! Kaj je bilo ?

   -Veš Janez. Tam v Megredu so čisti idioti. Kreteni. Tisti  šef tam,  mi  je  kar pismo odprl. Potem se je  pa  hinavsko  smejal. Kakor,  da ni vedel za koga je ! K vragu sem jih  poslala.  Drugi dan enostavno nisem šla v službo.

   Zdaj  se  je  Sabina začela tresti. Zadnje stavke  je  z  ihto izkričala:

   -Tiste koklje iz pisarne. Tiste so se mi pa režale v obraz  in se  zvijale  od smeha. Same pleničke in dudke so  jih.  Koze.  Pa koliko  so  imele povedati. O meni. O mojih trepalnicah,  o  moji šminki.

   Sabina je besnela in se drla na vse grlo. Kar naprej je mahala z desno roko. Janez jo je pa samo gledal in gledal.

   -Pri malici so me češplje za mojim hrbtom obrekovale. Malo  je manjkalo da jim nisem zabrisala krožnik v glave.

   -Pomiri se punčka! No, no.

   Janez jo je tolažil kot je vedel in znal. Saj bo še vse dobro. In  ne tuli, sicer boš zbudila vse mesto. Saj jaz  tudi  pobesnim tam dol. 

   Pokazal je na tovarno.

   -A  misliš  da  kaj pomaga?! Nekateri imajo  že  debelo  kožo. Predebelo, da bi sploh še kaj čutili. Trdi so, kot bukova polena. Samo še za v peč. Si zdaj doma? Kako je kaj doma?

   -Kako, kako! Saj veš kako.

    Sabina je bila še kar iz sebe.

   -Bubi me gnjavi iz dneva v dan. Nenehno mi je za petami. Gleda mi pod prste. Ja, kaj počnem. In pridiga, pridiga...izpod čela.              

   Bubi je bil Sabinin očim. Še Janeza je strašil po cesti. Njega dni  je bil med drugo svetovno pri VOSu in  v  vojaški  policiji. Toda  to  je  Janez zvedel šele čez leta.  Bubi  ga  je   večkrat pošteno  vrgel  s tira. Pošasti  Bubijevega kova  ubijajo  včasih malo za hec.

   -Sabina.  Janez se je prijel za uho. Če ne gre drugače, si  pa poišči novo službo. Novo okolje. Novi ljudje. To bo ja.

   Tudi sam bi najraje menjal. No, pa še nekako gre.

   Hodila sta zlepljena ob robu gozda in se klanjala vejam, ki so molele  na  pot. Janez je tu in tam odmaknil vejo in  se  za  hip ustavil, da je mogla Sabina mimo. Spet sta se pogreznila v  molk. Prepustila sta se svojim mislim.

   To je bla pot v zrelost. V resnično življenje. Brez iluzij.  V življenje  kletvin, bolečin, tuljenja, joka in stoka. Trgala  sta se  iz  sanjave  najstniške dobe.  Dobe  lutk,  punčk,  plišastih medvedkov,  indijanskih  perjanic,  lokov in  puščic,  pištol  na kapsel,  plesnih vaj...Stopala sta v življenje.  Življenje  polno čeri.

   Sonce  se je spustilo za Petelina. Pol Mežaklje je bilo  že  v temi.  V  dolino je vrglo oranžno svetlobo. Vsa  razposajena  sta tekla po klancu navzdol, mimo stolpnic. Potem sta zavila na ulico med  ljudi. Nekaj časa sta se držala le z mezinci. Naslednji  hip sta bila spet tesno objeta. Zlepljena. Hitela sta mimo železniške postaje. Korotana. Mimo najožjega dela mesta, mimo hotela  Pošte, kjer  so  bile  pred sto leti še kočije za Dunaj.  Tekla  sta  do novega naselja, ki so mu rekli Plavž. Krasile so ga tri stolpnice in  v  vrste postavljeni kvadratasti bloki. Pesnik Jože  je  imel navado reči:

   - Še zadnji travnik so nam kurbe vzeli.

   Hotela sta se znebiti more. Hotela sta skočiti iz resničnosti. Pravila sta si mastne šale. Na vse grlo. Mimoidoči so se zgroženo obračali za njima.

   -Sabina! Veš na katerem drevesu tič najprej crkne?

   -Ne. Ne vem, ljubi. Povej!

   -Na češplji.

   -Hi, hi, hi.

   -Ho, ho, ho.

   -Ha, ha, ha.

   Sta se krohotala. In hahljala. In kar na cesti malo ljubila.

   Potem sta zavila v krčmo. Naročila sta liter Merlota. Pila sta in  pela.  In si pravila vice. Domov sta prikrižarila  v  manevru cik-cak.                                          

6

   K  Janezu privihra Sabina. Počasi, a zagotovo, mu  vedno  bolj leze  pod kožo. Pomeša se z njegovo krvjo. Kri  buta  v  možgane. Težave so na obzorju.

SELITEV

   Sneg  je  pobelil hribe. Kmalu se je spustil v  rdečo  dolino. Nekaj   dni  je  bilo  videti  dolino  belo.  Snežno  belo,   kot brezmadežno  devico. Kmalu je postala rdeča. In plundrasta.  Sluzasta kot otrok, ki pride na svet.

   V  soboto je Sabina iskala Janeza doma. Ni ga bilo.  Odšla  je nazaj  v  mesto. Janez se je naklaviril za šankom v  Murki.  Pred seboj  je  imel odprto točeno. Ko jo je uzrl, se je  zdrznil.  Ob taki  uri je ni bil vajen. Še deseta ni odbila. Ona je  pa  spala navadno do poldne.

   -Kaj je Sabina?

   -Od doma sem šla.

   -Kdaj?

   -Danes.  Pred dvema urama. Na mrtvo smo se skregali. Tudi  pri tebi  sem že bila. Bubi je spet norel. Mama je norela. Nisem  več mogla zdržat. Razumeš!

   Janez je kimal.

   Govorila je hitro in hlastajoče. Vse je povedala v eni sapi.

Ni mu pustila do besede.

   -Službo sem že dobila.

   Janez se je vidno oddahnil.

   -V Ljubljani. Ne bom več v tem jebenem kraju. Med temi  primitivci.

   Potem jo je zmanjkalo.

   -Kaj pa stanovanje?

   Janez  se  je naredil ravnodušnega. Pred  Sabino  je  postavil veliko točeno. Sabina je srknila.

  -Za stanovanje te sprašujem, eej punca. Zdaj je bil že nekoliko nestrpen. Sabina je bila pa nekam zamaknjena.

  -Kaj vem. Bom že.

   Janez se je v hipu zresnil.

   -Sabina.  Veš da bi ti rad pomagal. Toda tam  v  Ljubljani..., nikogar ne poznam. Sabina med tujimi ljudmi boš. Med tujci.

   -Ne  morem drugače. Janez ne morem. Tisti kreten  doma  rjove, razbija.  Mat hodi pijana domov. Moram stran. Samo stran.  Čeprav med tujce.

   Bila  je na koncu z močmi. Vsa bleda, suhljata se je komaj  še držala za šankom. Janezu se je bila zasmilila v dno duše. Sklenil je, da jo odpelje domov.

   -Sabina.  Pojdiva k meni. Vsaj pošteno se boš naspala.  Poglej kakšna si?! Saj se boš kar sesedla. Pri meni tako ni nikogar.

   Brez besed se je s poslednjimi močmi napotila za njim.

   V avtobusu jo je pogledoval od strani.  Na podolgovatem obrazu je videl temne črte ob ličnicah. Morala je hudo trpeti.  Bolečine so  se ji kazale na licih. Pod očmi so bile temne lise.  Zapestja koščena. Utrip v zapestju neznaten. Kraval večer za večerom jo je uničil.  Človeku  mora vse popustiti. Zakaj ni  nikjer  miru.  To Janezu ni šlo v glavo. To, da ni nikjer miru.

   Sneg je jel počasi naletavati. Od avtobusne do Janezovega doma ni bilo daleč. Objel jo je čez ramena in takoj sta bila doma.

Sosed  je videl dve silhueti. Eno v črnem, eno v modrem. Kot  duh sta planila po klančku. Kot da ne pripadata temu planetu.

   Posadil  jo  je na fotelj. Odšel je v  kuhinjo.  Pristavil  je džezvo.

   -  Janez.  Iz  Sabine je sijal žarek svetlobe.  Cunje  imam  v borši. Boršo pa v hotelu.

   -  Boš  kasneje povedala. Skočil je nazaj v  kuhinjo.  Počakaj vendar, da skuham kavo.

   Skuhal je kavo in pristavil toplo limonado.

   -Torej?

   - Na hitro sem stlačila v boršo nekaj cunj in pobegnila.  Bila sem že tu, pri tebi. Pa ni bilo nikogar doma. Pri nas doma gotovo spet  norijo. Norijo. Pravzaprav me niti pogrešali ne  bodo.  Ker sem  vzela  tako malo reči s seboj. Za prvo silo. Čez  soboto  in nedeljo pa so itak navajeni, da me ni.

   - Če je tako, Sabina, sem vesel, da si našla službo v Ljubljani. Zdaj potrebuješ še eno luknjo. Prekleto. Sobe niso poceni. Če se spomnim kako študente  odirajo.

    Gledal  je   Sabino  in  ogorek  cigareta.  Dim  se  mu  je  v kolobarjih valil proti stropu. Oklepale so ju rdečerumene luči in ju  spravljale  v  tisto intimnost,  ki  človeka  nehote  strese. Svetloba  je  mehko  padala  na  Sabinino  lice.  Hipoma  se   je zasvetilo. Bledo belo. Opazil je da joče. Brez hlipanja. Bila  je stiska  pred  negotovostjo.  Pred  neznanim.  Pred  tisto  ogabno negotovostjo  življenja,  ki je ne more  nihče  napovedati.  Niti preprečiti. Stala sta pred usodo življenja.

   Janez je bil v zadregi. Še nikoli prej ni imel takega občutka.

Tako  brezizhodnega.  Tako  nelagodnega. Tako  bedastega.  To  še zdaleč  ni  bilo  tisto pravo. To je bilo  ravno  kontra  tistemu pravemu.  V sebi je podoživljal močno nelagodno slutnjo. Bila  je  daleč  in  blizu hkrati. Nažirala mu je um. Spravljala  ga  je  v nervozo.

   -Veš. Skušal je zapolniti mučno tišino. Nekaj sem se  spomnil. Od  Vita  punca ima garsonjero na Viču. Jutri  pride  zagotovo  k Vitu. Govoril bom z njo. Nekaj dni boš lahko pri njej. Dokler  ne najdeš kakšne sobe za dalj časa.

   Dim se je gostil. Sabina je vlekla z dolgimi vdihi. Iz torbice je vzela robček in si obrisala lice. Milo je vzdihnila.

   -Kaže, da ji je odleglo., je pomislil Janez. Na glas je velel:

   -Zdaja  pa pod odejo! Brž. Čakaj!, se je sponil. V  hladilniku so hrenovke.

   Sabina je odkimala.

   - Nič ne bom. Nič se ne muči.

   Nič  več ni vedel kako in kaj. Medtem ko je nesel skodelice  v kuhinjo je Sabina slekla pulover. Ob pogledu na njene drobne prsi je  otrpnil kot miš pred kačo. V zadregi ji je obrnil hrbet.  Dal si je opravka s tranzistorjem. Iskal je zabavno glasbo.

   Sabina  je legla na prsi. Tudi njej je bilo nerodno.  Naposled je slekla še modrček in legla na hrbet. Janezu se je zazdelo,  da opazuje nekam vajene kretnje.

   Razprl je fotelj, ki je služil kot udobno ležišče. Ko sta tako ležala Sabina v Janezovi postelji in Janez v postelji za goste je pozvonilo. Janez se je zdrznil. Nikogar ni pričakoval.

   -Kaj  pa  če  je  očim?  Sabinina  mati?!  Najprej  je  na  to pomislil. Ob tej uri. Čisto mogoče.

   Pred Sabino ni hotel pokazati nobenega strahu. Sabina se je na pol prestrašena dvignila s postelje. Janezu je vrtalo naprej:

   -Saj  ne morejo vedeti, da je pri meni. Nemogoče. Ali pa?  Bil je  v  dvomu. Tako malo sva bila skupaj zadnje čase.  Ali  pa!  V mestu  naju je kdo videl. In zatožil njenim. Tako so  mu  švigale misli. Stekel je proti vratom.

   -Kdo je ?

   - Jože, Dado.

   Oddahnil se je. Na široko je odprl vrata.

   -Aaa, a vidva?! O, vidva sta.

   -Kva s pa mislu ?

   -A si že pozabu ?

   -Kva ?!

   -Tarok.

   -Tarok, ja.

   -Sobota je.

   -Aaa, ja. Sobota. Ja sobota...!

   Jože in Dado sta lezla not v vežo.

   -Počakajta fanta. Punca je pri meni. Punca, saj razumeta,a ne!

   -Punca !

   Jože se je zarežal.

   -A tak si. , ga je dražil Dado.

   - Dajta no. Ne zajebavat. Drugo soboto, a ne !

   Janez je bil že jezen.  "Danes ne bo nič."

   -Noo, ja., se je omečil Dado.

   -Naj mu bo, je pijano zamahnil Jože.

   -Pa  dobro opravi., je še lisičje dodal Dado. S  sredincem  je pokazal značilno kretnjo. Jože se je na glas zakrohotal. Janez ju je  porinil  ven.  Za njima je zaloputnil vrata.  Dvakrat  je  še zaklenil.

   Iz hodnika se je valil oglušujoč smeh.

   -Kdo je bil ?

   Sabina  je  bila vsa prestrašena. Izpod odeje so jo  bile  ene same velike oči.

   -Ahh,  Jože in Dado. Kdo pa drug. V sobotah vržemo tarok.  Dva gnjavatorja. Uuh, gnjavatorja.

   -Kaj ?

   -Nič.  Nič. Zaspi Sabina zaspi. Odpočij se. Jutri morava še  v Dolino. Lahko noč.

   Janez je čez rob postelje stegnil levico. Zapestnica je kazala čez enajst.

   -Vstati  bo  treba.  Počasi je mežikal v  strop.  Začudeno  je gledal  v posteljo. Potem se je koj spomnil včerajšnjega  večera. Naslonil  se  je čez rob naslanjača. Z  zadovoljstvom  je  opazil Sabino. Spala je v njegovi postelji.

   -Nekaj  se  je  moralo medtem zgoditi. Na vse  kriplje  se  je trudil, da bi kaj dognal. Ves svet se je tresel. So to sanje  ali resničnost.  Da tudi sanjal sem. Nekam sem letel. Bil  sem  velik ptič. Potem konj. Letal sem čez hribe in doline. Čez drn in strn. Krdelo  konj je drvelo za menoj. Nekam smo drveli. Kam?  In  pred čim?  Potem  sem  začel nenadno padati, padati.  Globoko  v  neko brezno. Temno je bilo tam. Zelo temno. Potem sem se zbudil.

   Vstal je in stopil k oknu. Takoj so ga zabolele oči. Pred njim se  je  bleščalo vse belo. Tudi tovarna je bila pokrita  z  belim snegom.  Svetloba mu je tako udarila v oči, da je takoj zdrvel  v kopalnico. Kar tresel se je. Na oči in lica je vrgel nekaj kapelj tople  vode. V kuhinji je pristavil posodo za čaj. Natočil si  je kozarec mrzlega mleka in ga na dušek izpil. Občutil je pekočino v grlu.  Nazadnje se je spravil v svojo sobo. Ogrnil se je  s  črno volneno  pelerino. Sabina je še spala. Na mizici je  bila  škatla cigaret.  Vzel  je  eno in si jo zadovoljno prižgal.  Dim  se  je kolobarasto svaljkal pod strop. Vežna vrata je pustil odprta.  Da bi slišal kdaj bo voda zavrela. Sabina je še spala.

   -A  tak  kraval, da ima doma. Misli so se vnele.  Tisti  Bubi. Tisti  očim.  Pravi  zlodej. Saj jih bo desc  čez  šestdeset.  Pa gnjavi.  A bom jaz tudi gnjavil pri teh letih ? A pol, če  mu  ta stara več ne da, a pol se pa na ta mlado spravi ? O madona, to je pa za znort, ja. Naj ga koklja.

   Sabina se je začela prebujati.

   -Jutro.

   -Jutro. Sabina se je bila pretegnila kot mlada mačica.

   -Si že vstal. Priden. Oh, nekaj čudnega sem sanjala. Kot bi me nekdo  lovil. Konji so bili. Jahala sem. Pa nisem mogla uiti.  En prepad je bil.

   -Tudi  jaz. Tudi jaz sem imel take sanje. Ne trapi se  zdaj  s tem.  Čaj  sem  dal kuhat. Pa jajca bova  ocvrla.  Bo  kar  super zajtrk.  Še  malo pogrejeva mleko. Pa kakšno šunkico  vrževa  med jajčka. Ja hemendeks bo. Pravi hemendeks s kislimi kumaricami.

   -Zlat si.

   -A nisi vedela ?!

   -O, sem, sem.

   Zavalil se je k njej. Pod odejo. Nekaj časa sta brcala.  Nekaj časa  sta se prevračala. Nekaj časa sta sopihala. Nekaj časa  sta se smejala. Potem je bilo vse tiho. Počivala sta.

   -Bova zajtrkovala.

   -Bova, bova. Sabina je bila dobre volje.

    Iz ponve je zacvrčalo. Janez je v vrelo vodo pomočil še čajne vrečke.  Ko  je Sabina prišla iz kopalnice je bil  zajtrk  že  na mizi. Za dva.

   -O, ti si, pa hiter. Z žarečimi očmi ga je hvalila.

   -No, ja. Saj sva lačna, a ne. Po tem.

   -Po  tem. Ja. Sabina se je nežno ovila okrog  njegovih  ramen. Čutila je toploto. Iz Janeza je sevala nenavadna toplota. Vsa  je bila  prežeta  z  njegovo toploto. Vsa je bila  tako  polna  neke neznane, a prijetne energije. Moč se ji je povrnila.

   -Opoldne greva k Vitu in Anici.

   -Ja. Ali Sabini ni bilo nič do tega. To je takoj začutil v tem njenem -ja-.

   Medtem,  ko sta jedla in srkala čaj, je posijalo sonce.  Vrglo je  nekaj  zlate svetlobe v prostor. Prostor je bil  še  neogret. Nekoliko ju je mrazilo.

   -Nič ne bom zakuril. Kmalu bova šla.

   - A ti zgodaj vstaneš? 

   -A ob nedeljah? Ne. Ob devetih. Desetih. Radio poslušam.

   -Jaz. Jaz pa spim do poldne.

   Janez je razširil oči. - Do poldne. Scrklanka. Kako moreš.

   -Lahko.

   -In mamica ti prinese zajtrk v posteljo.

   -Prinese.  Sabina  je bila kar vedra. Vse se  ji  zdelo  čisto naravno.

   -Saj ni čudno. Janez je govoril sebi. Sabina ga ni slišala.

   Sabina  si  je  dala opravka z nohti. Janez  se  je  nekajkrat obrnil  okrog svoje osi. Nekaj je iskal. Ampak natanko  ni  vedel kaj.

  - Aja, Sabina. Še deset minut Pohiti. Še deset minut do avtobusa. Ne bi rad čakal še eno uro do naslednjega.

   -Saj sem že gotova.

   Sabina  se je ogrnila v dolg, zadaj močno prerezan črn  maksi. Janez  se je ogrnil v črno bundo. Čuden par sta bila videti.  Dva črna duhova sredi beline. Zunej je bilo kristalno jasno. Sonce se je  že  močno uprlo v sneg. Ta se je že topil. Ob poteh  so  bile lužice. Na avtobusni postaji je čakalo nekaj smučarjev. Razigrano so  se  valjali  po snegu in se kepali. Zimska idila  je  bila  v polnem razmahu.

   Po  nekajminutni  zamudi je priklopotal  medkrajevni  avtobus. Zimske  verige so veselo opletale okrog velikih koles. V  zadnjem delu sta dobila še dva sedeža. Ko sta sedla, sta se veselo oddahnila.

   Od  Hrušice  do  Kranjske  gore  so  Janeza  prevzele   obilno zasnežene gore. Zamaknjeno je gledal mimo Sabininih črnih trepalnic  v Triglav, Špik, Razor. Gore je vedno  brezmejno  občudoval. Bile  so  mu v oporo po neskončnem, neminljivim  in  veličastnem. Špika ni mogel izbrisati iz spomina. Zlasti ne tistega zlata  ne, ki ga je bogato razsulo opoldansko sonce. Kar žal mu je bilo,  da so tako hitro prispeli. Še bi užival. Še v tej oranžni svetlobi.

   -Aha, tu smo. Sabina je pripravila kovček.

   -Tu smo. Janez je bil zasanjan. Pesniška duša je poblisnila.

   -Poglej koliko turistov.

   -Kar gneča.

   -Gneča, gneča. Tam gor na žičnici.

   -Na žičnici ja. Kar čakaš in čakaš. Pojdiva zdaj.

   -Kam ? Ti greš kar proti Vršiču.

   -Ja Sabina. Malo od Bora naprej. Saj veš kje je.

   -O, že vem.

   -Veeš.  Enkrat smo gazili na Vršič. Snega čez kolen. Mi  pa  z nahrbtniki in smučkami na ramah. Ja, štiri ure smo gazili gor  do Erjavčeve. Ja vleklo se je kot jara kača. Gor pa nobenih  žičnic. Smo  kar štamfali. Tu v dolini se lepo nabašejo na žičnico  Pelje jih  gor, potlej se pa samo še dol spustijo. In uživaš v  brzini. Ampak teptati sneg s smučkami pol ure gor, da se pelješ pet minut dol, je pa zares rekreacija. Švicanje.

   Prišla sta do Lulija. Z desne ob vhodu se je že prikazal  mali bazen. Stekla so bila znotraj zamegljena. Zasoparjena. Zavila sta skozi  vhod do recepcije. Janez je poznal osebje,  z  direktorjem vred.

   -Je Vito blizu ?

   -Še spi.

   Receptorka je bila zaspana. Ker se ji je zehalo, je dala  roko pred odprta usta.

   -A tu vsi spite. A je bil snoči lumparaj? Daj zbudi ga !

   -Oh, kako me matraš.

   -Saj je poldne čez !

   -Nočno je imel. Nočno.

   -Spodaj v bufetu počakava.

   -Saj ga bom ruknila, no. Sicer pa pride na kosilo dol. Ponavadi.

   Zanalašč je rekel v "bufetu". To je receptorko Miro  zdramilo. Podaljšala je nos in zažvrgolela:

   -Oo, pa punco imaš danes s seboj. Prej se je delala, kot da je ni. O, lepo Janez. Sklenila je roke, kot vernik pred oltarjem.

   -Prijateljico., je siknil Janez.

   -Ja, fino. Kar izvolita dol v Ski bar.

   -Blazno. Pejva Sabina dol v bife nekaj spit.

   Hotel je imel lepo svetlo restavracijo v kleti pa Ski bar.  Še najbolj  podoben  podmornici.  Vse je bilo ozko  in  tesno.  Toda obiskovalci  so  se  najraje zadrževali prav tam.  Sedla  sta  na visoke  barske stolčke za apotekarsko urejen šank.  Naročila  sta kavo.

   -Oo,  vas  pa že dolgo ni bilo naokrog. Natakarica  Marija  je imela zanj vedno lepo besedo. Zato je rad prihajal sem .

   -Gospa Marija  res je. Pa kdar pridem, iz srca pridem. K  vam, k Vitu. Saj smo kot ena familja , a ne. In razumemo se, a ne.

   -Ja, gospod Janez. Bosta s smetano, brez ?

   -Brez.

    Z desnega kota šanka je slišal znan glas. Direktorjev. Prežal je  na goste, kot lovski pes. Mešanica kranskogorščine in  ljubljanščine je šlo Janezu že na vrh glave.

   -Sabina tu počakaj. Grem pogledat kaj je z Vitom.

   -Bom.

   Janez  je smuknil po polžastih jeklenih stopnicah mimo  recepcije  do Vitove kamre. Močno je potrkal. Nekaj trenutkov je  bilo vse tiho. Potem se je oglasilo.

   -Jaaaa. Kdo je ?

   -Janez... Si ti Vito?

   -Jaa...Počakaj en moment. No !

   Vito  se je prikazal na durih v gatah. Janezu se je  videl  še tanjši  kot zadnjikrat. Kot pravi fakir. Kost in koža  in  rebra. Pomel si je modre oči. Bil je ponosen na svoje modre oči. Zazehal je.

   -Kolk je pa ura ?

   -A u tej bajt sam še spite ?! Ena bo.

   -Saj ni kej dost gostov. Šele za Novga leta bo.

   -A veš kva Vito. Sabina je z mano.

   -A, ja.

   -Ja. Nekaj bi se zmenil.

   -Prpel jo gor, a ne !

   -Bom. Počak. Naprav se !

   -Pa če sm v gatah.

   -Ne ser.

   -Ja kr dol pejt. Pa gor jo že prpel. Princesko. Hi, hi, hi.

   Vito je užival.

   -Zajebant.

   -Pofukel.

   -Pizdoprask.

Še po hodniku sta se obkladala z novotarijami iz genitalne terminologije. Janez se je tako oddaljeval od Vitovih vrat. Ves  zasopel je priletel k punci.

   -Sabinči.  Greva  takoj k Vitu. Je gor. Sam je v  sobi.  Hvala gospa za kavici. Jurčka.

   -Ja,  jurčka gospod. Hvala lepa. Najlepša hvala. Še  kaj  pridite.

   -No, tu pa še dinarček, dva.

   -O,hvala gospod. Najlepša hval. Srečno.

   -V redu gospa. Srečno.

   Potem sta zdirjala gor.

   Vitova soba je bila majhna in mračna. Še podnevi je pridrenjalo  skozi majhno podstrešno trikotno okno le toliko svetlobe,  da je  bilo  komaj videti pepelnik na mizi. V sobi je  vladal  kaos. Bilo  je  kot  v turškem taboru po bitki. Spodnje  perilo  se  je družilo  z glavnikom na mizi in zobno ščetko. Čevlji in  nogavice so  bili razmetani po vseh kotih. Pa še za posteljo.  Posteljnine so dajale hlevske dišave.

   Na  majhni mizici se je valjalo na kupe papirjev,  papirččkov, čopičev,  risarskih  pol, pastelnih barv. Vito  je  svoje  barvne umotvore vsakič raztrgal. Včasih jih je zlagal na dno edine omare v sobi. Ta je služila tudi kot skrinja. Vsega skritega in javosti nedovoljenega.

   Na  policah so bolj visele, kot ležale knjige,  revije,  časopisi,  brošure,  slikarski  bloki, stripi. V sobi  sta  bili  dve postelji.  Vsaka  ob svoji steni. Postelji sta bili  pobarvani  z rdečimi in zelenimi ter rumenimi vijugami. Vito je vedno govoril, da  to  predstavlja rojstvo sveta. Začetek  vesolja.  Prapok.  Na drugi postelji je večno dremal Peter. Bil je natakar. Po ves  dan je tekal s pladnjem med gosti. Zvečer je zaspal kot ubit. Mnogokrat že popoldne. Tisti dan ga Janezov nos ni zaznal.

   Sabina se je vsedla na edini stol v izbi. Janez se je  zavalil kar  med prijateljevo postelnino. V poltemi nikogar  ni  brigalo, kakšne barve je.

   -No , ljubčka moja. Kaj vaju je prineslo gor ? S tako ihto.

   -  Vito  !  Sabinči je dobila službo v  našem  glavnem  mestu. Zamisli  si to. To je super. Drek je pa to, da se mora  vsak  dan voziti dol. Ejj, dve ur dol, dve gor, eej. A bi bla lohk pr Anic? Sam tolk časa, da ne dobi kje kakšen cimer ?

   Janez se je negotovo praskal za ušesi. Ves je bil napet.

   Vito je nagnil glavo postrani. Zagledal se je v neko točko nad ogledalom. Janez je nezavedno lezel v Vita.

   -Po moje bi.

   Janez je planil Vitu v objem.

   -Desc si.

   Hkrati  je  pa vedel, da je Vito okleval nalašč.  Izvedel  je,   kakor je bilo v njegovem stilu v navadi. Z molkom je bila njegova odločitev pomembnejša. Hkrati se mu je tudi imenitno zdelo, da je del Sabinine usode tudi v njegovih rokah.

   -Sabina ima cunje pri meni.

   Janez je drdral z očitnim olajšanjem. Jutri jih bo nesla kar s seboj. Se pravi k Anici. Najbolje čče ji napišeš na kos  papirja. Da  sva  bila pri tebi. Sabina ima doma vse  narobe.  Očim  divja naokrog  kot satan. Zalezuje jo na vsakem koraku. Ne da ji  miru. Za  popizdit, a ne Sabina. Iz Janeza je kar bruhalo. Saj veš  no, tisti gorilasti gnjavator. Končno mu je vzelo sapo.

   -Ja,ja.  Vito  je zamahnil z roko. Hudič. Ja s ta  starimi  je hudič. Kaj drugega. Najbolje da zbriše.

   Janez se je oddahnil. Sabina je ves čas sedela vsa skrušena na stolu. Ni rekla ne bev ne mev.

   Vito  se  je  dvakrat zonegavil okrog svoje  mize.  S  koščkom papirja v roki je godel: